Roman brez naslova - part 1

Odprla je oči, dvignila glavo in se ozrla okrog sebe. Zavedla se, da je privezana na bolniški postelji. »Kje sem?« ji je odzvanjalo v glavi, hkrati pa so se ji v mislih odvijali najhujši možni scenariji. »Imela sem avtomobilsko nesrečo.« »Bila sem v hribih in mi je spodrsnilo v prepad.« »Umrla sem in sem na onem kraju.«

Njena glava je bila utrujena od najrazličnejših misli. Fizično se je počutila izčrpano in šibko. Čutila je, da ji po licih teče pot. V tej sobi je bilo neznansko vroče. Kot da bi se znašla v peklu. Ko se ji je vid izostril, se je ozrla po prostoru. Bolniška soba. Sama je ležala v levem kotu bolniške sobe, na drugi strani je bila še ena postelja in na njej je ležal moški. Bil je približno enakih let kot ona, temnolas, temne polti in črnih oči. Zrl je namreč v njo in njene modrooke oči so se lahko srečale z njegovimi. Ko so se oči srečale, je hitro odvrnila pogled. Bilo ji je neprijetno, saj so bile neznančeve oči kot rentgen, čutila je, da je prebral vsako njeno misel.

»Kaj pa ti tu?« je vprašal neznanec.

»Prosim? Se morda poznava?« je odvrnila ona.

»Seveda, čeprav morda tebi to še ni jasno.«

Ob teh besedah je občutila sram, ponižanje. Kako lahko nekdo, ki ga sreča prvič, dvomi v njeno zaznavanje. Kako lahko nekdo, ki ga vidi prvič, izvaja takšne sodbe o njej. 

***

Albina Petrovna se je rodila leta 1987. Albinočka, Alečka, napogojsteje pa Alja so jo zvali njeni starši. Njena mati, človek dobrega in velikega srca, z očmi, modrimi kot najglobje jezero, jo je v roke prijela v vso nežnostjo in poljubila na čelo. Tako srečna je bila. Albinin oče je bil človek velikega uma, vendar nekoliko zadržan svojih čustvih. Drobno bitje, ki je ležalo v ženinih rokah, ga je domalo spravljajo v zadrego. Kljub vsemu je presegel svojo zadržanost in ženo poprosil, če lahko popestuje otroka. Albinini materi se je moževa prošnja zdela prisrčna, skoraj ni razumela, čemu bi se nekdo bal lastne stvaritve. Nežno je pogledala moža in mu izročila majceno bitje. V možu se je nekaj zganilo in v oči so mu stopile solze. Svojih čustev ni dobro razumel, a vedel je, da gre za nekaj velikega, tako toplo je namreč bilo. 

***

»Ste se pomirili?« je vprašala medicinska sestra, ki je stopila v bolniško sobo. Albini je bilo neprijetno zaradi moškega, ki je še vedno bil ob njej v sobi in jo zvedavo opazoval, na obrazu pa se mu je risal nekoliko privoščljiv nasmeh. Kljub temu se je zbrala in tiho odgovorila: »Seveda, z mano je vse v redu.« Nato se je opogumila: »Mi lahko prosim razložite, kaj se je zgodilo?« Sestra je stopila proti njeni postelji, jo pogledala in mirno dejala: »Nihče točno ne ve, kaj se je zgodilo, včeraj so vas pripeljali v zaskrbljujočem stanju. Bili ste zmedena, neorientirana, nepogovorljiva, neutolažljivo ste jokala. Ko smo vas namestili v sobo z drugimi pacientkami, ste bili prepričani, da vi ne sodite tja, zato ste od dežurnega zdravnika zahtevali, da vam da odpustnico. Ker seveda zaradi vašega stanja to ni bilo mogoče, nenazadnje ste sama podpisala soglasje, da se strinjate z namestitvijo v bolnišnici, in ker ste postali nekoliko razburjeni, smo vas bili primorani premestiti v to sobo in uporabiti pomirjevala.« Albini še vedno ni bilo nič jasno, vendar ni zmogla izustiti vprašanja, ki se je oblikovalo v njeni glavi. »Sedaj izgledate v redu, zato vas bom odvezala in lahko se pridružite drugim pacientkam.« »Kaj pa moški ob meni?« je vprašala Albina sestro. - »Kakšen moški?«