Žiga Bianco, Moj junak Enzo

Ko sem pozno v noč razmišljal o formi, sta kolega že odšla. Pospremil sem ju do vhodnih vrat, naprej bi jima bil v napoto, pripraven kot vile v varžet in tak. Na TV-ju gladiator Enzo z razfukanim očesom publiko blagoslavlja s studom. Kamera snema po dvorani, tako grdo je v ringu. Obrazi ljudi, ki so ravnokar družno pogoltnili nestvaren in žaltav grižljaj.

Okroglolična gospa si pridrži dlan s čevapčičastimi prstki pred očesom nakaže, da ji podrgetajo plavi kodri in da spremljevalcu poudari, kako je Enzovo oko v resnici razfukano. Bila je prepozna. Spremljevalec ni spremljal samo nje. Postal je Enzovo oko, ki je nabreknilo v velikosti nedorasle dojke, ki raste hkrati s črpanjem naše pozornosti in je slednja istočasno namen te rasti.

Vsi buljimo v desno in izbuljeno oteklino, prestrašeni, da ne bomo zamižali prepozno. Švab ga suvereno nabija, neglede na to, da se tisočim zdi tako surov in krut. Prava žival. Nemška zver. Disciplinirana za izlivanje očes nasprotnikov in ignoriranje družbenih vplivov.

Ampak Enzo se ne da! Nemca začne mleti nazaj, ko ga ta mlati naprej. Brez usmiljena sta. Vseeno navijamo za Enza. Za ušiv pas, pozlačen in preširok, da bi mogel zategniti hlače, si bo iztepel pol vida. Pa tako lep obraz je imel, ta Enzo; italijanski biser ujet sredi tragedije, ki bi lahko ostala najvišji vrh njegove življenjske zgodbe, prav res.

Da pa ne bomo preveč kruti v svoji kulturi, bi odsekal tako, da nam ne bi bilo treba ugodja svojih zadnjic prestaviti pred oder, iz katerega navzdol bi nas krstili nori umetniki s krvjo ravno obglavljene kokoši.