Intervju z ribojedcem

ribojedec na FB

Hvalnica večeru, ki prihaja

Zakaj sem tu? Čudovit dan je. Naj ti pokažem stavek Foucaulta.
Gospa Roland pripoveduje, da si je njena dojila dajala gorčico na prsi, smejala se je mali deklici, ki jo je peklo. Potem so vprašali, kdaj so izumili dude in Foucault ni vedel, zato se je odpovedal vseh svojih nazivov in se posipal s pepelom.

Ta stavek je pomembno zato, ker je smešen in neumen hkrati, povsem pa izven konteksta debate. Zakaj sem tu, je bilo vprašanje, na katerega še ni odgovora. Ker nisem tam, tam pa nisem zato, ker sem tam že bil. V najbolj zafukanem smislu, na to vprašanje ne znam odgovorit. Ti povej zakaj sem tukaj. Zakaj je kdorkoli tukaj. Zakaj nisem raje nekje na morju? Ker varčujem z denarjem in ker mi vreme ni naklonjeno to leto. Pretežko je to vprašanje, zakaj sem tu. Ali lahko kaj bolj enostavnega.

Danes bi rad govoril o tem kako je, če začnem razmišljat, kakšna bo moja naslednja misel, potem je pač ni. Tako je sedaj, ko pomislim, kaj bi govoril in sem obmolknil. Verjetno zaradi kakšnega psihološkega vzroka, stvar ega in super ega, ki se zaciklata. Super ego naj bi bila vest, pravičnik, zdravi razum, ego pa je povsem pogojen. Id pomeni identiteto. Super ego mora prevladovati, kadar je preveč ega, to vodi v egoizem in pretirano ljubezen do svojega bitja.

Vse imam urejeno: bejbe in ganja, potem osebna rast. Za osebno rast moraš biti organiziran, kar nisem. Ko sem bil na faksu nisem nikoli vedel kaj se dogoja, urnika nisem poznal, zamujal sem na izpite. Ničesar ne planiram. Omejuje me samo svoboda. Kdor je organiziran ima urejene trenutne zadeve in splanirano za naprej. Če bi bil bolj organiziran bi si tudi stroške in iskanje službe splaniral. Sicer sem si včasih precej planiral iskanje službe. Trikrat sem šel čez zajetno knjigo z glupim naslovom Kakšne barve je vaše padalo. V knjigi sem našel metodo, ki mi je pomagala, ne samo najti službo ampak poklicno usmeritev – delo v skladišču, kar bi še delal. Zdaj nimam službe že kar nekaj časa. Iz skladišča Spara so me odpustili tri mesece nazaj. Tri dni nazaj sem se prijavil na zavod, poskušal sem spremeniti življenjepis, a ga ne morem strniti. Preveč sem šel v detajle. Nisem napisal koliko kilogramov imam, ampak sem v svoje izkušnje vpletel preveč prenosne izkušnje, to so prednosti, sposobnosti. Tudi vizualno ga ne morem spraviti v red, precej je nepregleden.

Svoje življenjske zgodbe se ne spomnim. Moj življenjepis je v bistvu CV.