Brain Damage

Zakaj sem tu?
Ker sem živela prehitro. Ker sem zahtevala vse in takoj. Ker sem se zaletela v steno, pa sem jo še vseeno hotela prebiti. Ker so me vsi opozarjali, pa nisem znala poslušati. Ker sem se osebno zlomila. Ker bi ta duhovna izkušnja morala biti polna svetlih barv, prestopila pa sem na temno stran.


Bil je snežni dan, zrla sem skozi okno in prepričana sem bila, da je pravi dan za umret. Lahko sem si predstavljala, kako se uležem na zasnežen travnik, kako me snežinke prekrivajo, jaz pa zaprem oči. Za vedno. Utrujena od misli, ki se jih ni dalo več ustaviti, izčrpana od paranoje, zmedena, ker so zaznave na neki višji stopnji zavesti pričele prestopati v realnost. Pa ni šlo za droge. Nasprotno, bilo je v treznem stanju. Zanimivo je to, da v zadrogiranem stanju je bil svet vedno lep, poln barv in upanja v boljšo prihodnost, prepričanja, da se lahko zanesem na svojo intuicijo, v tem čudnem treznem stanju pa je bilo temačno, brezizhodno in v grozo me je spravljalo dejstvo, da je to, za kar sem vedno vedela, da bo uresničljivo, nenadoma postalo jebena iluzija...


In zgodila se je samoprerokba. Svet se je podrl, tisto, kar je bilo včeraj še na dosegu roke in je pomenilo izpolnitev mojih sanj, poplačan trud za vsa leta dela in učenja, usmerjena v ta cilj, je nenadoma spolzelo in nikoli več se ne bo vrnilo.


In vrata so se z močnim treskom zaprla. Zaprla so se vrata profesionalnega napredka, zaprla so se vrata njegovega srca. Odprla se je druga dimenzija, dimenzija zlomljenega srca, poteptanih sanj, izgube samega sebe. Dimenzija, začinjena z antipsihotiki in pomirjevali. In kot da zlomljen osebni jaz ne bi bil dovolj, ti antipsihotiki in pomirjevala odvzamejo še tisto malček, kar človeka na splošno dela živega - spolni libido. Spomnim se izkušnje iz bolnišnice, da tiste - za norce. Bil je tam fant, mlajši od mene, a zelo privlačen. Precej se je bavil z drogami in vse skupaj je šlo čez rob. Če bi bila sama mlajša, bi se gotovo zaljubila vanj, droge so me namreč od nekdaj rajcale, fantje z njimi pa še posebej. Kakorkoli, v fante z drogami se že dolgo ne zaljubljam več. Kljub temu sva se z omenjenim fantom poskušala intimno zbližati. Bilo je smešno in žalostno hkrati, kako je vse, kar sva v tisti dozi tablet zmogla, bil en sam poljub, poln bolečine in strahu. Regresija te zadane na vseh nivojih - intelektualnem, spolnem, socialnem, profesionalnem itn.


Ne rečem, da je lahko. V resnici je zelo boleče. Ne pomaga, da si dopoveduješ, da je tudi Abraham Lincoln doživel živčni zlom in bil depresiven, ne pomaga, da sta Virginia Woolf in Vincent Van Gogh trpela za bipolarno motnjo, ne pomaga, da je matematik John Nash imel shizofrenijo. A ti ljudje so tvoja rešilna bilka. Opominjajo te na to, da ti lahko uspe. Zdravniki ti namreč dopovedujejo, da si sedaj omejen v svojih zmožnostih, kar naenkrat se v tvojem svetu pojavijo ljudje s podobnimi izkušnjami, ljudje, ki gledajo z žalostnimi očmi in ki profesionalno zaradi svojega stanja niso izpolnjeni. "Ne!" kričiš v svoji glavi. "To se meni ne bo zgodilo." Včasih jočeš. Včasih kričiš tudi zares, ne samo v svoji glavi. Večinoma časa pa si samo otopel, težko govoriš in umakneš se v svoj svet. Sprašuješ se, ali ti je res življenje postavilo omejitve. Močno upaš, da si si jih momentalno le sam in da moraš svoje meje samo postaviti višje, jih začeti presegati, kot nekoč in spet se ti bo narisal nasmeh na obraz. A veš, da ne bo nikoli več isto. Prej je bil vedno šprint, sedaj se začenja maraton.