Eksampli literarne samoterapije.

Žida Velkavrh,

 Eksampli literarne samoterapije.

Opozorilo: Ne ravna narobe kdor domneva, da obstaja možnost patološke lažnivosti avtorja. Ne(o)zdravljen bi se uspel zlagat specialistu/specialistki za analiziranje in planiranje zdravljenja lažnivih kljukcev namazanih z žavbami vseh vrst, ki so priznali in/ali zajebali.

Nočem pisati o izkušnjah, ki so me zaznamovale v neželeni smeri. Moram, jebaj ga.

Kot deček sem bil blagoslovljen z arahnofobijo in fobijami, ki jih niti ne poznam. Pregledal sem vsak vogal sobe preden sem vstopil in vsake kvatre vnovič preveril, če se ni vmes pojavil kakšen pajek; ves grd in zlohoten.

Spominjam se enega tistih večerov, ko sva s starejšim bratom Jernejem prespala pri babici. Ležal sem ves smrkav in tak razmišljal o smrti. Ne vem zakaj. Možno, da se je strah manifestiral v takrat še razvijajočih se možganih kot posledica prepovedanega ogleda akcijskega filma, grozljivke. Morda sem zapadel v te misli po (pasivnem) poslušanju osmrtnic, ki so rade valovale po babičini kuhinji. Tako se je pač pripetilo. Če se ni kako drugače.

Namesto, da bi se sprostil po napornem dnevu igre in (relativne) brezskrbnosti, sem tuhtal o problematiki smrti. Spominjam se, da sem spraševal v temo poleg sebe, če moramo res vsi umreti, če ni še nihče patentiral oklepa, ki bi človeka zaščitil po izteku njegovega časa v tostranstvu in zakaj ne.

Potem ostaja večer, ko sem ostal sam v temi s prižgano televizijo v babičini dnevni sobi, jedel navaden jogurt in cmizdil od strahu. Nimam pojma, kaj je bilo na programu. Mario s svojo nefunkcionalno in pomanjšano ritjo namesto brade? Bila je takrat njegova era. Zunaj je bila noč, črna, ki so jo vztrajno parale bele, slepeče strele.

Dobro sem znal popestriti svoj čas, tudi če ni bilo niti enega smrtonosnega pajka v bližini. Mnogo (samodestruktivnega?) je moralo ostati v podzavesti; kadim, masturbiram, pijem. Kadar nisem živčen zaradi slabe prebave, slabo prebavljam zaradi živčnosti.

Po izbrizganju močefita ob gledanju nekakšnega cirkuškega porniča sem se vprašal: zakaj sem tu?[1] To je podlaga vsega tega.

Prve dni brezposelnosti me je obiskala tuga in kmalu sem spoznal, da modeliranje ni nujno slaba stvar…

Tako sem omejujoče me prepričanje izpljunil, ga spral s hladno vodo in obrnjenega na glavo pogoltnil. Namesto tablete za boljše počutje. Recimo.

Menda gre za (stranski) produkt behavioristične prakse odraslih, ki s pogojevanjem; z nagrajevanjem in kaznijo vplivajo na (ustrezno?) obnašanje otrok, najstnikov. Kopiranje psihološkega profila je v vsakem primeru nepopolno, četudi bi bil starš kloniran oziroma se med procesom vzgajanja ne bi izgubil ali poškodoval niti piksel osebnostnega profila originala.

Ena ključnih domnev tako imenovanega nevro-lingvističnega programiranja se glasi: the map is not the territory. Zemljevid ni ozemlje. S čutnim zaznavanjem pridobljene informacije iz okolice posameznik ponotranji in si iz zunanjih dražljajev ustvari notranje predstave. Reprezentacijo. Zemljevid obstaja v naših glavah in je izoblikovan s pomočjo našega lastnega izkustva, zato ni nikoli točna replika zemljevida drugega posameznika, četudi zaznavamo iste okoliščine. Bistvo te predpostavke je, da na podlagi konteksta in posameznikovega ozadja različni ljudje ustvarimo različno notranjo reprezentacijo.

Tema tega besedila pa vsekakor ni poveličevanje ideje o popolnosti. Gre za popravljanje škode. Za dolžnost, ki jo čutim do družbe in sebe. S pomočjo strokovnjakov bi brskal po preteklosti in z nekaj sreče odkril krivca, usmeril svoje obtožbe, se sčasoma morda ohladil, rešil problem ter živel (bolj) srečen do konca svojih dni. Če. Alternativno (brezplačno) pot ponuja metoda neuro-lingvističnega programiranja.

Raje opustim iskanje krivca in sprejmem odgovornost za svoja dejanja. Lotim se samega problema. Ta je prepričanje, ki me omejuje predvsem v zvezi s področjem dela. Opazil sem, da raje kot z ljudmi delam s predmeti, stvarmi in informacijami. Vodi me namreč prepričanje, izraženo v stavku: nisem dober v medosebnih odnosih. Omejevanje je razvidno v težnji po izogibanju tistih delovnih mest, kjer prevladuje komunikacija, interakcija z drugimi ljudmi.

Namen je torej soočenje z eno izmed hib ega in poskus izboljšanja odnosa do sebe in soljudi. Poskušal bom odgovoriti na naslednja vprašanja v zvezi z omenjenim prepričanjem:

1. Ali prepričanje, ki me omejuje, neomajno drži?
2. Kakšna je cena, ki jo le-to terja od mene?
3. Kdo bi bil, če ne bi ujčkal te misli?
4. Katero prepričanje je pričujočemu nasprotno in kako bi lahko bilo v enaki meri ali še bolj resnično od prepričanja, ki me omejuje?

* * *

Zadnje tri mesece skoraj dveletnega sodelovanja prek pogodbe za določen delovni čas sem nastopil kot samostojni skladiščnik, na zame novi lokaciji in v drugem kolektivu istega podjetja.

Kljub ogromnem vložku energije in časa sem naletel na neodobravanje s strani (formalnih in neformalnih) avtoritet. Tokrat moja komunikacija resda ni rodila sadov, kljub temu da sem storil vse, kar je bilo v moji moči.

“My religion is kindness.” ~ Dalai Lama[2]

Želel sem razrešiti določene probleme na svojem delovnem mestu. Kljub navidezni podpori in obljubam nadrejenega ni prišlo do sprememb. Kakršnih koli. To me je napolnilo z (dodatno) frustracijo, jezo in nezadovoljstvom. Zaradi le-teh sem nazadnje zafrknil celoten kolektiv. Glede tega nimam slabe vesti, kot mi je v čast. V resnici brezposeln spim bolje kot med takratnim prestajanjem dela.

Na podlagi uvodne predpostavke, da zemljevid ni teritorij oziroma da dva posameznika ne hranita enakih zemljevidov znotraj svojih možganov, sem kljub višji kompetentnosti – problematika je bila namreč neposredno vezana na delovno mesto, ki sem ga zasedal – šefu ob slovesu priznal svojo nekompetentnost za opravljanje dela skladiščnika.

People respond according to their map of the world. Ljudje se odzivajo glede na njihov zemljevid sveta. Šefov odziv na omenjeno izpoved je odražal ugajanje. Obojestranski občutek zadovoljstva, ego trip dveh pametnjakovičev, ki sta zrla vsak v svoj prav. S priokusom (zlagane) zmage oba segla poražencu v roko, se z nasmehom poslovila.

Morda bi moral upoštevati nizko in okroglo kuharico (in bivšo sodelavko) srednjih let, ki sliši na ime Moravka, kreaturo katere nivo manipuliranja sega tako daleč, da ji s šefom do kolen ne seževa in se je ne upam niti omeniti. Orodje njene moči je namreč sejanje strahu. Plodovi njenih metod so dozoreli tudi v najinih glavah. O zmagi na drugi strani, kot je tista na kateri uspeva Moravka, ni ustrezno govoriti[3].

Pa vendar iz primera, upam, pronica poskus adaptacije domneve nevro-lingvističnega programiranja; there is no failure, only feedback. Ni neuspeha, so samo povratne informacije.

V zgornjem primeru gre tudi za odraz prepoznavanja motivacije sočloveka, kar je lastnost, ki jo razumem kot nujno pri komunikaciji, navezovanju in ohranjanju zdravih odnosov.

* * *

V življenjepisu navajam, da trenutno živim v Ljubljani. Poklicala me je Danica (kadrovica) in me vprašala, če imam začasno prebivališče prijavljeno. Nisem ga imel. Rekla je, češ, da moram to urediti, če hočem pristati v evidenci. Vse zadeve morajo biti urejene kot se šika.

Čez dva tedna sem uradno postal najemnik sobe v Ljubljani in jo poklical, da je lahko brez skrbi in me takšna tudi evidentira. Malce sva govorila o delovnih izkušnjah in rečeh, ki so najbolj zanimive za kader, ki se ukvarja s kadrovanjem.

Po treh telefonskih pogovorih (poleg tistih, ki jih ne priznam brez predhodnega pogovora z odvetnico), dveh poslanih prošnjah in ostalih poslanih e-sporočil je izjavila, da mi ne zameri vztrajnosti: “Nikakor vam ne štejem v slabo, da se trudite in si želite najti zaposlitev.”

Modelling successful performance leads to exellence. Posnemanje uspešne izvedbe vodi v odličnost. Na podlagi odziva smatram komunikacijo za uspešno. Potrditev tega sklepanja se je zgodila naknadno.

Odprlo se je prosto delovno mesto, mi je sporočila Danica. Poslal sem ji preostala zahtevana dokazila in dokumente. Prejel sem termin razgovora.

Ob izjavi izpraševalca, da sem nekam suhcan, sem zatrokiral. (Jebotečuk!)

You can’t not communicate. Ne moreš ne komunicirati. Uspešnost komunikacije naj bi bila v petinpetdesetih odstotkih odvisna od govorice telesa, osemintridesetodstoten delež pripada tonu glasu, medtem ko verbalni del pokriva samo sedem odstotkov…

Kljub temu vidim interakcijo (do razgovora, seveda) kot dokaz ustreznega komuniciranja na profesionalni ravni. Izkušnja mi služi kot vzorec, model primeren za recikliranje, nadaljno uporabo oziroma posnemanje.

AŽUR 1.: Slednja drži toliko bolj zaradi sveže, včerajšnje (t.j. petek, 28. 3. 2014) informacije s strani predstavnice podjetja, ki je s 1. 4. 2014 moj nov delodajalec, in sicer informacije o tem, da sem sprejet na prosto (in želeno) delovno mesto.

* * *

Lara je pokazala precejšnjo mero naklonjenosti. Spoznala sva se prek svetovnega spleta, in sicer pred slabim letom dni. Vmes je spoznala tipa, ki jo osrečuje, kot zna sama povedati o doživljanju njune zveze.

Zadnje čase skoraj nisva komunicirala. Ko sva se končno spoznala v živo, je bila pijana. Če ne bi bila, ne bi prišla, pravi. Veliko me je spraševala o intimnem življenju, ki je sicer na ravni klinično mrtvega.

Priznala je, da sem ji všeč. Zaupala je (dvakrat, ker je vmes najbrž na to pozabila), da bi mi dala svoj cvet, če bi bila samska. Izkušnjo. Zmago. Skratka, spoznavanje jo je utrudilo. Ubogala me je brez odpora. Legla je v mojo posteljo. Sledil sem ji.

Ležala je na boku, obrnjena k steni. Pokrčena v kolenih (!); postelja je namreč preozka za takšno preseravanje, če le-to ne poseduje globljega namena. S svojo devetnajstletno zadnjico je pritiskala na moj sedemindvajsetletni ud.

People are much more than their behaviour. Ljudje so veliko več kot njihovo obnašanje.

“I’m talking about a type of love that will cause you to love the person who does the evil deed while hating the deed that the person does.” ~ Martin Luther King

Obstajajo področja, kjer najdemo sprožilce (ne)ustreznih vzorcev obnašanja, in sicer znotraj identitete, vrednot, prepričanj, zmožnosti, obnašanja, spretnosti, okolja. Posledice posamezniku preprečujejo biti najboljše kar bi lahko bil.

Every behaviour has a positive intent. Vsako obnašanje ima pozitiven namen. Nezanemarljivo pri tej domnevi nevro-lingvističnega programiranja je, da je za negativnim obnašanjem pozitiven namen, vendar zamegljen. Glede na to, da sva uživala alkohol in marihuano ter velja podrejanje takšnim hedonističnim užitkom za sporno; v drugem primeru celo ilegalno, bi se lahko vprašala: čemu? Motivi za tovrstne odločitve posameznika privrejo na površje iz različnih podzavestnih želja po občutenju pripadnosti, izražanju upora, stremenju k sprostitvi, nadomestitvi nečesa kar morebiti sicer obstaja, a je izven dosega.

Moj ud je pritiskal v kontra smer. Desnico sem dotihotapil čez njen bok. Dihal sem s trebušno prepono, da sem tudi z vampom posegal v njen hrbet. Istočasno sva ugotovila, da je najino dihanje nesinhrono. Naučil sem jo globljega dihanja. Napredek sem spremljal z dlanjo na njeni mehki koži. Pohvalil sem njen vampek. Sama od sebe je mojo dlan umaknila na svojo dojko, res pa je, da se je malce upirala, preden sem le-to osvobodil in ji nipelj stimuliral izmenično s svakaljem med palcem in kazalcem.

Individuals have all the resources they need to achieve their desired outcomes. Posamezniki imajo vse potrebne vire za dosego svojih želenih rezultatov.

Spodaj se mi je uspelo prebiti toliko, da sem za hip občutil ježka v njenih hlačkah. Praktičnost te frizure dobro poznam, saj se vedno znova odločim za to pričesko. Na drugem delu telesa, ampak vseeno.

Nazadnje sem prekrižal svoje s prsti njene desnice in si njeno dlan nastavil med svoje genitalije in jogi. S tem sem želel doseči občutek telesne topline iz tujega vira tam spodaj in želel podobno tudi oddati. Nemi želji, da bi posegla ponj v spodnice, ni ugodila.

Poljubila se nisva in tudi dlje od navedenega nisva prišla. Mislim, da sva prijatelja.

Naslednje jutro sem ji pripravil jajci na oko. Kljub temu, da bi znal obžalovati izbrizganje vanjo, jo bom ponovno povabil k sebi in ji morda takrat postregel s svežo brezglutensko spermo. (Zahvala za ta pridevnik gre Rudiju.)

Having choice is better than not having choice. Imeti izbiro je bolje kot ne imeti izbire.

AŽUR 2.: Isti petek, 28. 3. 2014 sva proslavljala svoji zmagi; pustili so ji oditi, dobil sem šiht. Ločeno sva proslavljala.

* * *

Vstal sem ob peti uri zjutraj. Cimer Leart je pristal na to, da me vzame s seboj v svoj lokal in mu pomagam postaviti letni vrt ter mi predstavi delo natakarja. Pozabil me je obvestit o naknadnem dogovoru s poslovnim partnerjem, da ta dan (cimer) nataka popoldne.

Trenutno je 14 Leartov v Sloveniji. Ne vem pa, če so si v sorodu. Statistični urad Republike Slovenije je pozabil na to.

Namesto da bi zaspal nazaj, sem bil ves proaktiven. Pojedel sem zajtrk in odkolesaril v Prule, kjer sem razjahal in se sprehodil od lokala do lokala. Zabeležil sem kontaktne podatke in poklical 1, 2, 3 potencialne delodajalce. Z njimi sem se na kratko pogovoril o možnosti zaposlitve in od vseh dobil dober odziv; dva sta shranila mojo telefonsko številko. Tretji bi bil zainteresiran za sodelovanje, če bi imel izpit za motorni čoln.

Med prepisovanjem kontaktnih podatkov iz pročelja gostilne je skozi vhodna vrada izstopila gospodična Petra. Zaupala mi je, da imajo ves februar zaprto, da šef ni preveč zainteresiran(!). Imajo samo enega kuharja za dvoizmensko delo. Izročil sem ji življenjepis. Naj ne pričakujem preveč mi je bilo jasno še preden je to izustila. Življenjepis bo posredovala šefu. Zeblo me je. Z izkupičkom sem bil zadovoljen in se odpravil domov. V resnici me je tiščalo srat, ampak to ni preveč prikladno za objavo.

Še več dokazov tega dne vodi do spoznanja, da nisem tako slab v medosebnih odnosih. Dokazov s katerimi presegam omejujoče prepričanje.

Popoldne sem buči tipa hokaido odvzel svetlobo. Z namenom transporta sem jo vtaknil v nahrbtnik. Bogve, če se je zavedala svoje usode. Konca s katerim se je soočila med predpripravo za župo. Zakuhali smo jo Rudi, Tina in jaz. Barči se je vživel v vlogo sitega opazovalca. Gostijo je verjetno spremljal z jointom med palcem in sredincem levice. Toda to, poudarjam, je zgolj še ena domneva. Možnosti, da je joint držal v desnici, vsekakor ne gre izključiti.

Barči mi je ponudil kavo in joint. Prve nisem odklonil, drugega ne. Ne, lažem. Tudi Barči je jedel juho. Njihova cimra Špela je ni. Punca je pridna komparativistka. Simpatična. Ne poznam je zares.

S sobodajalcem Zvonetom sva se dogovorila, da v sobi ostanem še tri mesece in se nato izselim, če se vmes ne zaposlim. Piše se leto 2014. Kriza je. Plačal sem mu februarsko najemnino. Zaupal mi je, da bi bilo po njegovem mnenju treba par folka likvidirati, ker so nas pahnili v nezavidljiv gospodarski položaj, če strnem in izpostavim bistvo. Dobro se razumeva. Dodelil mi je najdražjo sobo. Brez popusta.

The meaning of the communication is the response it elicits. Pomen komunikacije je da izvabi odziv.

Mart’n je bil sokrivec v najedanju namaškaranim in nedolžnim(?) dekletom. Dve pivi sta bili cena za uspeh pri dveh. Sprejeli sta namreč načrt. Prejšnji žrtvi najine pozornosti sta ravno pobegnili pod pretvezo, da gresta iz Jalle Jalle na čikpavzo. Skorumpirani mladenki pa sta medtem pristali na to, da zaigramo vzajemno simpatijo in ob povratku v prvih dveh obudimo kanček ljubosumja. Nista se vrnili. Črnolasa je padla v šok in nepremična obstala na mestu, ko sem jo dobronamerno povabil s sabo na info točko pisoar. Odtaval sem neznano kam. Mart’n je pričal, ko je kasneje padla po stopnicah. Z blondinko je imel več uspeha.

* * *

Dnevu po pustnem torku sem se pridružil pozno. Bila je sreda. Gospodična Selma, komercialistka zasebne kadrovske posredovalnice me je poklicala, ko sem se komaj dobro prebudil. Predstavila je priložnost za delo v papirni proizvodnji, kjer je vse pod kontrolo in plače razmeroma visoke. Nato je ugotovila, da ne ve ničesar o meni. Zaslišanje je dobilo svoje mesto. Dogovorila sva se, da ji (ponovno) pošljem življenjepis, ker ga pač ni našla v arhivu.

Moralo se je zgoditi med spanjem. Dotik, morda celo poljub angela. Bogve. Karkoli je že bilo – zanetilo je potrošniško slo v meni. Zavedati sem se je začel po izzvenenju Selminega glasu. V najkrajšem možnem času se je zgodila transakcija z nasmejano prodajalko. Nakiri Koro-Uchi – japonski nož za seckanje zelenjave v zameno za sedemdeset evrov. Kot da ni nič(!). Z Rudijem in Tino smo ga takoj preizkusili. Obnesel se je. Azijska specialiteta je bila naravnost prebavno povabljiva. Karkoli že to pomeni.

Zvečer se je zgodilo eno izmed idejnih sprožilcev nastanka pričujoče vsebine. Predavanje Behaviorizem in krmiljenje človeških mašin je pripravil Igor B.. Pionir behaviorizma John B. Watson je med drugim omenil, da ga subjektivni svet ne zanima. Predmet njegovih misli in raziskav je bil človek, ki bi ga bilo po Watsonovem prepričanju s pogojevanjem, t.j. z določenimi dražljaji moč (re)programirati in uporabiti kot orodje za uresničevanje “višjih” (odvisno od gledišča in vloge posameznika v izvedbi) planov.

Watsonova vizija se zdi nasprotna namenu nevro-lingvističnega programiranja, pri katerem gre v najširšem pogledu res za manipulacijo, vendar subjektu omogoča svobodo izbire in odgovornost pri lastni izvedbi. Upravitelj in orodje sta tu v eni osebi. Samouprava. Posameznik sam določi svoj cilj in ga poskuša doseči z metodo, ki je izbrana na podlagi njegovega svobodnega odločanja. Nevro-lingvistično programiranje vidim kot lek, ki zdravi negativne posledice vpliva družbenih norm, behaviorističnih metod, razvade, strahove, posledice zlorab ipd.

Ko smo odposlušali predavanje o behaviorizmu, enačenju človeka z mašino, smo se družili. Mart’n mi je prinesel gram “zelja”; po njegovi terminologiji “peteršilja”. Dobro se je kadilo. Z njim, Nandetom in Špelo smo se neprestano režali od pol desetih zvečer pa tja do pol enih zjutraj. Nataša, Barči in Luka so bili bolj umirjeni. Tuhtali in pogovarjali so se namreč o nezavidljivi prihodnosti bivše tovarne Rog. Ostali so po predavanju eden za drugim odšli novim zmagam naproti.

* * *

Naslednji dan sem poklical Selmo, saj mi ni sporočila ničesar novega v zvezi z omenjeno zaposlitvijo. Prijavila me bo, in sicer ne le na delovno mesto v papirni industriji, temveč tudi na mesto skladiščnika, ki se je vmes pojavilo. Prevel me je prijeten občutek ustreznosti.

The mind and body are interlinked and affect each other. Um in telo sta povezana in delujeta drug na drugega.

Življenje pred tem sem bil lovec na ribe. Črni oblaki so iz jasnega dne v trenutku napravili bučno noč. Morje se je nasršilo. Iz gladine so se dvignili speči orjaki in nas napadli z obzorja. Neurje je besno lomilo valove ob trup barke.

Ocean je popenil in na krov zavrgel ogromno telo. S strahom smo molče zrli v vesoljca. Razlezel se je čez krov. Ga bo mogočen val spral z nas? Brezobličen je drhtel kot gora ponesrečenega, prav nič apetitnega pudinga. “Težak mora biti vsaj dvajset ton!”

Strah je potihnil pod težkim stampedom, ki mi je šinil skozi možgane. Zgrabim nož. Planem iz kabine. Z gmote nezemeljskega mesa se vijejo dolge niti. Penasta voda valov jih premetava v vse smeri. “Meduza!”

Preden ponovno dosežem vrata kabine, me morje zbije na spolzka tla. Z istim valom me po obrazu oplazi njena nevidna lovka. Zagorim. Ogenj si me polasti. Vsega.

Tako peklenske zadnje minute življenja ne privoščim niti resnim obtožbam v zvezi z vsebino pričujočega besedila.

If what you’re doing isn’t working, do something different. Če tisto kar počneš ne deluje, počni nekaj drugega.

* * *

[1] Internet je moj zvest prijatelj, ki me ne obsoja niti kadar se obsojam sam in grem prek meja zdravega razuma, etičnega, moralnega. Ko me prevzame sla po odkrivanju novih dimenzij sranja. Nisem pa Aleister Crowley.

[2] Meni, gospod Lama, to sicer ni prineslo nič. Če ne upoštevam stresa in težav na šihtu in poslednično brezposelnost. Kljub temu sva lahko prijatelja.

[3] Če bi prigode z njo (Moravko P.) na čelu zabeležil v obliki kratke zgodbe, bi jo naslovil Kaj je Moravka in zakaj ne? Hvala., ali kaj podobnega.