trenutek resnice o -------

Ura resnice je tekst Milana Kleča.

“Poznam človeka, pisatelja-neumetnika, ki je pisal kritike zoper sebe in zase, zato da bi vzbudil polemiko in s polemiko zanimanje zase.”

Gre torej za primer klečščine, sodobno obliko čičikovščine, kot jo je opisal Ivan Cankar. Že pokojni jo je označil za groteskno komedijo, meni pa se ob duhu časa zdi, da gre predvsem za podaljšek splošne promocije slovenske literature, ki v fami vse nižje profesionalizacije avtorstva v Sloveniji, morda potrebuje nov zagon.

Kleč z besedami svojega lektorja g. Schmidta izumlja nov jezik. Da bi se spuščala v literarno zgodovinske raziskave Kleč-Schmidtove korespondence mi ni pogodu, sploh ob zgornji Cankarjevi ugotovitvi, da je zvrst prisotna v slovenskem prostoru že dlje časa. Res, gre za groteskno komedijo dolgočasnega dogajanja na slovenski literarni sceni, ki jo pisatelj iz popolnega ravnodušja do slovenske kulture hoče začinit z edino esenco, ki ji je primanjkuje – provokacijo. Vse skupaj je avtodestruktivno dejanje v obliki paradoksa: odklonilen odnos junaka do mizerne literarne scene bralcu budi zanimanje, pisatelju pa omogoča preživetje. Komaj. V čemer je implicirana kritika slovenske književne produkcije in založniške dejavnosti, ki temelji na zbiranju točk za štipendije in medsebojnim podeljevanjem nagrad. To kritiko zamegljujejo poznanstva junaka pred penzijo: poskušal je pretepst ali vsaj podret večino članov raznih komisij in uredništev. Navsezadnje jim je lahko hvaležen, da ga še živijo.

Tračarski del zgodbe je torej namenjen vzbujanju zanimanja laične javnosti. Zato so jo v Književnih listih potrdili nekateri izmed glavnih protagonistov zgodbe.

Iz osebnega vidika je roman zanimiv zaradi Klečeve postavitve samega sebe kot junaka serije romanov, ki jih je napisal njegov oče. Vsaj tako lahko sklepam iz njegov medbesedilnih navezav na prejšnja dela. S tem se na eni strani potrjuje prej zastavljena interpretacija: sprememba sistema je prenesla upad literarne potrošnje (tu sklepam na ekonomske razloge v ozadju), to pomeni manj državnega denarja ob povečani nesposobnosti zagotavljanja lastnih sredstev celotnega sektorja. Rešitev je komercializacija, kar v slovenskem prevodu pomeni medijski cirkus, ki ga brez vključevanja širše javnosti, zganjajo vpleteni.

Na drugi stani pa odpira literarno teoretski problem razmerja avtor-junak, pri čemer je slednji konstruiran kot avtobiografski, njegov repertoar je pisateljevo življenje. Če predvidevam, da je fiktivnost dogodkov irelevantna v primerjavi s konstuiranjem identitete skozi popis reakcij na te dogodke, prepoznam šolski primer romanesknega junaka, ki je v konfliktu samega sebe in sveta vstopil v vrtinec dogajanj, da bi proti koncu ta konflikt vsaj za silo razrešil.

Če rečem vrtinec, mislim na polparanoidne izpade, zalite z izdatno mero alkohola. Da gre za pisatelje je navsezadnje lahko tudi naključje.

Vprašanje torej ostaja: na kakšen način obstaja junak romana? V vsakem primeru kot Klečev izmislek Kleča kot izmisleka fikcijskega očeta. Po skromnem mnenju avtorice temu očetu vsaj ne manjka izkušenj v pripovedovanju, če mu že domišljije. Kakorkoli že, knjiga se hitro bere in, da zaključim z besedami največje pisateljske legende:”/.../ značilnejše za čas in za ljudi pa je, da se javnost ni čisto nič spotikala ob početje neumetnikovo in da njegov ugled ni bil manjši, temveč zmerom večji.”