S prijetnimi pozdravi, H&R

DRUŽBENA POGODBA

Naravno stanje človeka oziroma družbe predstavlja stanje, ko ima vsak vse pravice.
Ni omejitev. Ljudje so bili svobodni. Neprenehoma so si lahko jemali, kar so si zaželeli: soseda lopato, bližnjega ženo itd. Vsak človek ima pravico do vsega. Situacija, kot je ta kaj hitro privede do stanja vojne za vse, saj so se morali boriti za to, da jim sosed ni odpeljal krave oz. lastnega življenja. Pravilo razuma pravi, da človek teži k miru, če ne na miroljuben način, pa s silo, z vsemi razpoložljivimi sredstvi.

Zato je bilo potrebno najti tako vrsto združitve, ki bo spoštovala in varovala osebo in premoženje vsakega posameznika, pri tem pa ne bo omejevala svobode, kakršno je imel prej. Odgovor na to je družbena pogodba, katere glavna misel je, da vsak član družbe izroči sebe in svoje pravice vsej skupnosti. Če se vsakdo izroči v celoti, so vsi v enakem položaju in če je položaj vseh enak, se nikomur ne splača, da bi ga slabšal drugim. Vsak od pristopnikov k družbeni pogodbi pristopi k njej s svojo osebo in vsemi svojimi pravicami pod vrhovno vodstvo obče volje; in na vsakega člana gledamo kot del celote. Ta združitev v trenutku spremeni samostojne osebnosti vseh posameznikov v moralno in kolektivno telo.

Ta prehod iz naravnega stanja v državljansko povzroči v človeku zelo pomembno spremembo, saj v njegovem ravnanju zamenja nagon s pravičnostjo in podeli njegovim dejanjem moralnost, ki je prej niso imela. Šele tedaj, ko fizične nagone nadomesti glas dolžnosti, njegov pohlep pa pravičnost, šele tedaj človek, ki je dotlej videl le samega sebe, spozna, da mora ravnati po drugačnih načelih in vprašati pamet za svet preden posluša nagnjenja. V tem stanju se sicer odreče marsikateri prednosti, ki jo ima od narave, vendar je poplačan z mnogimi večjimi prednostmi, uri in veča si svoje sposobnosti, spoznanja se mu širijo, čustva plemenitijo, vsa duša se mu povzdigne v toliki meri, da bi moral, če bi ga zlorabe tega novega stanja pogosto ne ponižale pod tistega, iz katerega je prišel, neprestano blagoslavljati srečni trenutek, ki ga je iztrgal iz prejšnjega stanja ter iz neumne in omejene živali naredil razumno bitje in človeka.

Povzeto po Hobbes in Rousseau