barjanski trans

[V jugo-zahodnem delu kotline se med koruznim poljem in travnikom nahaja grmovje, ki deluje povsem navadno, raslo brez postčernobilzjanskih anomalij, vendar še zdaleč ni običajno za tistega, ki se utegne splazit v njegovo plešasto osrčje...]

»Bi rada pred kom pobegnila? Tudi ti moraš imeti breme, ki bi se ga raje znebila... Morda pa bi rada letela v vesolje? Dobavik mi pravijo. Lahko ti pomagam,« se je goloprsi starec prežet s slo oklepal dlani, ki je mladenka ni in ni mogla iztrgati iz njegovega prijema. V grm jo je pravkar pripeljal njen mlajši brat, ki je ob prihodu izpil Dobavikov rumeni zvarek in pot nadaljeval v vesolju, na krilih nekakšnega nezavesti sorodnega stanja.

»Zakrij svoje ture, stari moj,« zašumi listje nad potko skozi zeleno steno. Zgladili so jo vampi rednih obiskovalcev. »Naš grm je, pod državno lastnino zapisan registru,« zavihanih rokavov, na črnih komolcih plazeč se proti središču grma vstopa mož zaprašenega obraza in resnega pogleda. V obiskovalcu nadležni starec prepozna Kinka, ki vstane in se prikloni še preden si utegne otepsti nesnago z obleke, mladenka pa se reši za hip na njo nepozornega Dobavika, ki je skočil pokonci, da vrne pozdrav. 

Kink pokaže na mesto, kjer sta redno sedela in debatirala. Lesena gajbica služi namesto klubske mizice. Molče se usedeta drug drugemu nasproti na žaklja polnjena s cunjami. V tišini vztrajata dovolj dolgo, da se njuni možgani ogrejejo in si njune misli nadanejo čim bolj prepričljive izraze za obisk zunanjega sveta.

Obiskovalec se razgleduje po telesih, ki ležijo na obrobju izčiščenega dela grmovja, medtem ko njihova zavest šviga bogve kje. Dekle, ki jo je danes prvič videl, je poleg njiju edina prisebna. Po laseh boža mlajšega in neodzivnega poba. »Imam ga,« se končno domisli Kink: »Poglej ta folk. Sami mladi, sposobni so. Zakaj jim ne prodajaš takšnih zvarkov, da bi bili za kakšno rabo, namesto da ležijo kot crknjene... krave?«

Dobavik v glavi sestavlja skelet svojega argumentiranja. Izpraševalec in izprašanec zreta v isti prizor – motiv dekleta, ki pestuje mlajšega brata in ga boža po slamnatih laseh. Zamenjanih vlog zdaj Kink tiho čaka Dobavika, ko se starec zave, da je zadrogirani fant v rokah starejše sestrice osvobojen vrvi, odvezan kljub nepredvidljivosti stanja v kateremu blodi.

»Ti pošast grda,« se stari Dobavik s težavo dvigne iz mehkega sedišča, da mu glasno poči v kolku. Prestreže nežno negovanje nič hudega sluteče, zasanjane mladenke: »Kdo ti je rekel, da lahko odvežeš smrkavca!?« Zgrabi in ponovno zaveže skupaj roki dekletovega mlajšega brata: »Porkaduš! To delam vendar zanj, da si ne more škodovat!«  

Ko zaveže oba konca vrvi, se razgaljeni starec znova posveti Kinku: »Sprašuješ me, če bi lahko na račun mojih zvarkov postal boljši človek.«

»Tako nekako, ja.«

»No,« zagovarja starec svojo obrt: »kaj če bi bil kdo izmed telihle psihopat. Ne reci, da ni bolje, če se zadržuje po drugih dimenzijah, ga nekako brzdamo, kot da nas ves trezen pomori, ko spimo?«

Kink je kasneje ta dan še vedno razmišljal o debati. Starčevi modrosti je sicer dal prav, vendar je njiva dolga, noč se bliža, z eno samcato motiko je še veselje čričkov prenaporno za ušesa, v tistem prekletem grmovju pa je tak potencial neizkoriščene delovne sile! Po sledeh obupa se odpravi nazaj proti grmu. 

Stari Dobavik se prijazno nasmiha, ko mu poda stekleničko, na kateri Kink najde svoje ime. Zeleni zvarek zvrne v grlo in poišče svoje mesto med vesoljskimi popotniki. V nove svetove ga spremi podrsavanje starčevih podplatov, ko krevsa za njim, da ga z vrvjo zavaruje pred zadrogirano verzijo samega sebe.

»Hopefully someone realizes she's incompetent
before she ends up with a license!« ~AA