Kontaminacija stanovanja

Popoldne prejšnjega dne se je začela polomija s poplavo glodalcev v stanovanju in nutrijami na balkanu, ki sem jima iz usmiljenja nesla vodo. Odprla sem vrata zelo previdno. Zdaj sem šele videla kako veliki sta, vsaka mogoče petdeset kil, kot večji pes z dolgimi brki in kosmatim smrčkom, ki se je premikal sem in tja, mrzlično trzanje mišic za tipanje z brki, debelimi kot sleme. Ležali sta skupaj tesno druga ob drugi zviti v klopčič. Na ulici je bila tišina, zvok rešilca je šel čez Žale. Ptiči so bili v senci in se kopali v prahu. Nihče ni pel v tej peklenski vročini. Ob straneh nutrijinih lobanj so nameščena oči in ušesa. Spodnji veki sta imeli poroženeli, namesto trepalnic in obrvi zelo goste in ostre zobotrebce iz roževine. Enake špice sta imeli tudi po vrhnem delu možganske posode in ob vhodih v ušesa. Samo s tem ne bi preživeli muh v kopalnici, se mi je takoj posvetilo, čeprav se mi je zazdelo, da sem zagledala nekakšen poklopec čez sluhovod, ki se je premikal skoraj tako hitro kot njuna smrčka. Kaj naj rečem, nenadoma sta se mi zazdeli ljubki in tako na mestu, ko sta planili v jedilnico in začeli loviti podgane in klati miši. Miši je bilo tako veliko, da so jima same skakale v usta. Kot bi bili spet na morju, kjer lovita sardele.

Zaprla sem vrata balkona in stopila ven, v modro nebo stat in dihat vročino. Soseska je bila prazna, niti duše na ulici, beton je sekal v hiše in ljudje so se skrivali za roletami. Vsak je svoj čas zapravljal tako, da je na kakršen koli poljuben način škodoval sebi in drugim, ter iz dan v dan sobival v zatohli ulici provincialnega mesta večnega opoldneva. Takšna je bila splošna slika, ki ni nujno, da kaj pomeni. Sedla sem na stol, mirno je bilo, nobenega stresa. Po od doma dobljeni navadi sem izpraznila žepe, ključi so do konca zgodbe ostali položeni na stol na balkonu. Si zvijem tobak. Ob tej vročini, v tem z vonjem po kislem prepojenem manjku zraka, bi najraje bruhala, ampak ker je bilo tako tiho, je bilo skoraj idealno. Vonj je prihajal od trte spodaj na vrtu, na kateri je crkaval škorec, ki so ga kljuvale vrane.

Vzdušje soseske pretrgala velika masa, ki se je zaletela v vrata. V jedilnici se je odvijal pokol. Nutrije so se v tem času precej okrepčale. Na tem balkonu sem v kočljivem položaju, edina pot je nazdol, k spodnjim sosedom čez balkon. Čeprav nisem vedela, da se tam spodaj kuha še večji pekel, nisem splezala dol. Strah pred višino je bil hujši kot poplava miši in podgan, po katerih sta gomazeli neustašni nutriji. Pomislila sem, da ni mogoče, da bi se nutriji v kuhinji zavedali svoje resnične identitete, ki je levji tjulenj sredi Indijskega morja, ki lovi jate rib, ki so jih prignali delfini. To je absurd. Podoba prejšnje sivine glodalčjih kožuhov, kamor sta dehidrirani zarili plug žeje, je dobivala barve. Petdesetkilski pošasti sta se basali in oddajali rumen sijaj vitalnosti. Od njune svetlobe pa je se je barvalo krvavo polje preproge v jedilnici, kuhinjska tla, vse omare, kavč, tv, podgane pa tečejo s kosi mesa po kredencah v luknjo v stropu do gnezd, okoli soba polna glodalcev v rdeči, oranžni, rjavi brozgi dlak, žil in kosti.

Imeli sta vsaka po decimeter dolga glodala, s katerima sta orali po polju crkajočih miši, ki so glodale pohištvo. Podgane pa vsevprek, nosijo mrtva trupla miši, grizejo nutriji in jima plezajo po hrbtu. Kaj takšnega se mi še ni zgodilo in razmišljala sem, da se bo glodalčji boj najverjetneje enkrat obrnil v korist nekoga. Zelo dobro bi bilo izkoristiti prednost, preden podgane pocrkajo od prenasitosti in miši v njihovih želodcih, ki se razkrajajo. Po mojem mnenju imata največ šans v tem žretju nutriji, ker ju je skozi njun plavalni kožuh in roževinast rep komaj kaj ranilo podganje nadlegovanje. Uničevalna stroja. Ena je imela na repu roževinast izrastek, ki je bil popolnoma ploščat, enak kot pri tistem morskem psu s pravokotnim nosom. Z repom je zamahovala gor in dol in teptala vso golazen, ki je je bilo res preveč v sobi. Po omarah so se pasle, miši so lezle iz luknje v kotu stropa, morda iz zgornjega stanovanja. Nutriji sta teptali po jedilnici in kuhinji. Mogoče bi se bilo treba spravit stran.

Načrt je bil, da zaprem nutrijama del stanovanju, ki sta ga že zasedli, poskušam privleč kakšno omaro od kod, ampak sem sama in ne morem ravno dvigovat težkih omar. Nič, s tem pač ne bom izgubljala časa. Iz balkona stopim v jedilnico in pobegnem v predsobo. Za seboj zaklenem vrata. Obujem si cimrine plastične škornje, ki si ji je kupila za laboratorijske vajev prvem letniku in zelo neprijetno mi je. V kopalnici je toliko ogabneje, da mi gre že ob sami misli na prestop praga na bruhanje. Mogoče kakšna obveza čez nos in usta, najdem šal, ruto in kapo in si naredim zaščitno pregrado za svoje dihalne poti in ostale odprtine na glavi. Roke bom žal morala imeti nezaščitene, ker nimam rokavic, a dotikaš se lahko marsičesa, če le ne zaznaš z vsemi čutili telesa. Tip je po mojem osebnem mnenju zelo okorno človeško čutilo. Roke so namenjene mehanskemu delu, pri čemer so lahko zelo precizne. Če jih znam sploh dobro uporabljati. Oslepil bi se samo bebec, najslabša stvar je celo večnost tavat v temi. Najpomembneje v situacijah, ko vstopam v kopalnico polno žuželk v vseh razvojnih stadijih, ki žrejo odpadle lase in vse mogoče organske odpadke, je ohraniti mirno kri, onemogočiti uporabo dihal in ustne sluznice, zaščititi ušesa pred muhami, ki lezejo jajčeca vanje. V kopalnici se zajedalske muhe razmnožujejo zelo hitro. V petih sekundah od dotika jajčeca s sluhovodm, se razvijejo ličinke. Ličinkina naloga je požret čim več na poti do žrela, do nosa dozoret v stanje odrasle žuželke, nato v kroglici pade iz nosa in poleti v svobodo, izmenjat genski material in ponoviti svoj cikel. Deset minut in si mrtev.

Ta vrsta muhe je najbolj nevarna v naši kopalnici in k sreči edina. V pralnem stroju je velik (14'') pajek, ki ima notri svojo past spleteno, v katero lovi vse živo. Teh pajkov je kar nekaj vrst, najlažje jih je ločiti po barvi in velikosti. Pajek v pralnem stroju je črn in gibek, nemesnat. Oči ima srednje velike, ampak se jih razločno vidi od daleč. V lijaku živijo lijakasti pajki, nastavljajo pasti za mravlje, ki kar prekrivajo tla. Tako kot se je enkrat že zgodilo, pa mi nihče ni verjel. Pajkov je k sreči veliko, ampak vsega je preveč. Gliste, trakulje, pijavke, kar vse nametano v školjko, mravlje, ki so si za pralnim strojem postavljale lepljivo mrežo, v katero so lepile vse mogoče sranje. Največ strukture so v tem visečem miravljišču dajali odpadli lasje, v njih pa mravlje po rovih futrajo izbrani osebek in ga razmnožujejo dokler gre. Pametno so si nastavile mravljišče, stran od pajkov, ampak po stenah za radiatornjem se je razrasla plesen, vlaga je prekrila cel zid, ki je postal barve rje. Dobro, da nič ne voham.V oči mi lezejo čebele. Če jih ignoriram ne bodo naredile nič, ampak peče nevzdržno, ker mi puščajo cele grame cvetnega prahu na očeh. Od kod se je to vzelo, mi šine, ko vidim da mi nosijo pralni prašek v oči. Kakšna organizacija, v kuhinji pa navadno klanje.

Pipa v banji je kapljala rdečkasto vodo. Ne hecam se. Ko pade kaplja na dno banje, se barvni delci krvi oprimejo podlage, morda zaradi materiala, odteče pa čista voda. V banji se počasi nabira prah iz krvi, kot plast kapnika tisoč let. V krvavem prahu so spore smrtonosnih ameb, zato oklevam. Nameravam odpreti pipo, splezati na banjo in odpreti okno v kuhinjo, da se spopadeta eko sistema, a če moja ruta prek ust ne filtrira dovolj zraka, umrem v vsakem primeru. Zajedalska ameba mi požre možgane, v tednu, dveh je bitka izgubljena. Ker pa vedno ignoriram zdravstvene probleme, je strah pred amebo skrb za kasneje. Pobegnem iz kopalnice, se slečem do nagega in vržem obleke v jedilnico. Sedet v predsobo in stražit ali nekaj takega. Da se prepreči nadaljnja kontaminacija stanovanja. Zaenkrat stvari še ne uhajajo izpod nadzora. V predsobi, kjer sem sedela, se mi je začelo zehat in pomislila sem, da bi šla spat. Tri spalnice so mi ostale, v sobi imam še pol skodelice vode od včeraj, odrezana sem od virov vode, nimam hrane. Nikogar ne bo doma do nedelje, vsi so šli na počitnice s svojimi partnerji. Na razpolago imam kampiranje v sobi ali odhod skozi vrata. Na hodnik, brez ključa od vhodnih vrat.