Prekomerna poraščenost je pri človeški rasi prej izjema kot pravilo. V času ledene dobe (ok. 100K let nazaj), naj bi zaradi spremenjenih vremenskih razmer ljudje začeli nositi oblačila, kar so znanstveniki raziskovali s pomočjo starosti vrste uši, ki živi v oblačilih. Ta vrsta uši je namreč mlajša od npr. sramnih in drugih uši. Nekakšna seksualna revolucija je na Zahodu aktualna od 1960, če sem pravilno razumela. Torej privatni deli od takrat naprej niso več javne skrivnosti za kurbišča in zasebne umetnine, ampak jih resno začne obravnavati širša javnost z akademskim življem na čelu.
Vse to je skrajno nepreverjeno. Zanimivo je npr. vprašanje kako je prisotno telo v prostoru, kaj lahko pomeni in kaj so na tem področju počeli razni performerji. Že leta 1960 me ta genitalna komunikacija ni preveč navdušila, saj očitno ne premorem dovolj domišljije, da bi primarnim ali sekundarnim spolnim znakom pripisala kakšen višji pomen. Ampak. Feministična poetika bi morda lahko interpretirala telo ženske, kot simbol vladavine belih moških? Ali pa ga tako interpretirajo predvsem moški? Glede na pesniške podobe v liriki od 17. do 19. stoletja, bi bilo povsem verjetno.
Na srečo mi to ni niti malo blizu, zato lahko ugibam in v nadaljevanju z ogorčenjem omenjam nedavno predstavo Leje Jurišić and Teje Reba, Druga svoboda. Že večkrat se mi je zgodilo, da sem naletela na »umetniško delo«, ki bi ne smelo biti narejeno pod to oznako EVER, in vsakič znova me preseneti, zakaj morajo ljudje na tako čudne načine raziskovat svobodo govora. Izločanje po mojem mnenju ne spada v to vprašanje, ampak v vprašanje civiliziranosti vpletenih. Njuno dejanje razkazovanja spolnih in izločalnih organov, katerega del si lahko ogledate na povezavi, pa ni niti alternativno niti inovativno. Ne preseže mainstreama. Letos so se namreč po modnih pistah sprehodili modeli v ekshibicionistično oblikovanih haljah, ki imajo pod pasom priročno luknjo za razkazovanje genitalij. Visoka moda za lokalne pijančke s skurjenimi možgani, ki letajo za kelnaricami s spuščenimi hlačami, in trend, ki ga bodo cenili vsi posiljevalci in spolni izprijenci.
Medtem ko se moški del mainstreama ukvarja z infantilnim razkazovanjem svojih mednožij, pa so prihodnji modni krik za ženske – majhni otroci. Zdi se, da gresta oba koncepta z roko v roki. Pomlad 2015 bo v znamenju crotchless hlač za tipe, jeseni 2015 pa kot posledico tega namesto torbice dobim malo dete, s katerim bom šla v bife na kavo, uskajeno napravljena v pletene pulovorje z izvezenimi ženskimi reproduktivnimi organi, obuta v platnene čevlje potiskane z ženskimi oprsiji.
Sumljivo pa je vse, kar pograbi marketinški stroj in prodaja kot svoje najnovejše in najbolj vroče trende. To pa zato, ker je inovativnost oblikovalcev mode verjetno nižja od inovativnosti nevretenčarjev, ki morajo računati na evolucijo, da se razvijejo naprej. Enako velja za razne PR službe, agencije in promo novinarstvo. Od teh osebkov se lahko naučim samo recikliranja, pa še to samo redki reciklirajo z domišljijo. Ne ustavi se samo pri večnem vračanju potiskov na majicah obešalnikov, ki hodijo po modnih brveh (porabili so že vse od street arta do punka in disneya). Mislim, da postaja dokaj očitno, da reciklirajo tudi posameznike, ki jih nazivajo z zvezdami. Pop kultura si je namislila shemo zvezdniškega staža, narcističnega odseva skupine skrajnežev, ki se prepozna v kreaturi, izoblikovani na podlagi ROI ipd. V ta okvir spada tudi Justin Bieber, mali kvazi delikvent, ki je včeraj praznoval 21. rojstni dan, največja ne-novica preteklega tedna pa je bila, da je mulec zdaj tudi v Ameriki legalen in lahko vse feministke in geji tega sveta brez slabe vesti onanirajo na njegovo naročanje pira po barih. Zakaj je to zabavna kultura, če pa sploh ni zabavno?
