Na hribu prekritem z mehko trato. Relief posnema hribovito škotsko pokrajino iz neskončnih travnikov. Sonce nežno greje ude. Po toplem nebu se komajda plazijo puhasti oblaki, tako leni, da so še veter prepričali v najblažjo sapo.
Globok, a prijazen glas nevidnega pripovedovatelja postane edina povezava z realnostjo. Totalna avtoriteta. Brezpogojno sledim in popolnoma zaupam. Delček za delčkom, ud za udom razpadam na mehko zelenico. Čisto po navodilih. Ko ostane le še občutek Praznine; črne kuhinje dojemanja tega bivanja, se največji izmed oblakov spusti k meni. Jebi ga, in vstopim vanj kot mi je naročeno.
Vsi trije odletimo v vesolje; orjak, ki v svojem puhastem naročju pestuje glas logistika odprave v ušesih Praznine.
(To je bila prva in edina venzemaljska izkušnja Žige Bianca, ki je hkrati prvikrat preskočil sicer obvezno posvetovanje s tečno vestjo in namesto tega sledil instinktu. Slednjega se na žalost ni zavedal; da bi hvaležno proslavil.)
S konca vesolja poletimo nazaj. Smer Zemlja. Postopoma se izrisujejo kontinenti. Meje med njimi in oceani postajajo jasne. Kljub temu, da se je vmes vrnil rahel občutek lastne mesenosti lahko nadaljujem brez bojazni, da bi rahlo utelešen padel skozi oblak.
Kongo, Afrika. (Se mi zdi; nisem preveril.) Škrbasta hiška iz v tla zapičenih fižolovk na vznožju hribčka, poraslega z nizkim zelenim rastjem. Ozrem se po pokrajini. Občasne lisaste pege kamenja in ničvrednega peska; med seboj ločene z grmičevjem in visoko, neukročeno travo. Nikjer nikogaršnjih sosedov. Počutim se hvaležnega, da sem tu. Ostalih razmer ne poznam, jih niti ne zaznam. Izropan večine čutov dojemam samo z očmi. Obrnem se in pogledam v notranjost svojega domnevnega bivaka.
Stene so tako režaste, da bi se upravičeno delale norca iz svojega smisla, zato sem zanimanje za strop raje kar potlačil. V ogledalu zagledam moža v senci.
Najprej očala z okroglimi okvirji. Prepuščenje žarkov, opazim; in sem temnopolt, rahlo skodran, rahlo siv brkač, suh, z jasnimi vdrtinami pod vsakim licem in resen, če ne že kar zjeban moški srednjih let.
Radijski sprejemnik zadaj na mizi; star in popolnoma neuporaben brez elektrike. Verjetno spominek. Morda pa je opešan prijatelj s katerim se poistovetim. Nikjer nobene slike, pomanjkanje človeškega. Črviv stol za improvizirano črvivo mizico, nedelujoč kolega radio na njej, tik ob zaprašeni rjuhi na kupčku slame. Pod je peščen. (Morda ga je takšnega dala že mati Zemlja?)
Koledar se prikrade naknadno in od nikoder. Barve na njem se mešajo s takšno hitrostjo, da z vsega skupaj ne razberem niti tega ali me kdo zajebava ali pač ne. To me rahlo prizemlji. Glas ostaja in me z oblakom popelje do mojega bivšega delovnega mesta oziroma delovnega mesta tega očalarja, ki sem nekoč očitno bil.
Nekje v osrčju Afrike pogledujem za svetlopolto humanitarno prostovolno snažilko iz Slovenije, medtem ko izpolnjujem neke birokratske isenšlitete. (Isen-šle?)
[Huat iz isenšèl]?
Afričan srednjih let, šlank, z okroglimi očali, globokimi obraznimi potezami, resen, gleda se v ogledalu, bos je, s finim peskom nasičene bež hlače in obledela modra srajca s kratkimi rokavi; profesionalno nekakšen novinar in po zanimanju prijatelj ravno omenjene snažilke.
Pripovedovač: “Now think of the worst thing that happened here,” in me pahne nazaj na začetek te afriške misije. Zagledam, kako navihan, furiji prepuščen mladenič spačenega obraza z odpeto rdeče-grdo srajčko in mačeto v zamahu skoči name. (Verjetno gre samo za nadomestek, navaden simbol, če ne celo polsimbol za kakega nosoroga, ki se mi je v resnici zgodil, saj nisem niti trznil, ko je zamahnil, frajer.)
Glas zamenja témo. Slišim ga z zametki zadrege. Gremo nazaj za par dni, tednov, mesecev do točke the-best-experience-here-before.
Novinar prostovolki ne prepustim metle, da ji lahko ponagajam s štilom. Barve se prehitro zmešajo, da bi razpredal o resničnosti nekega stereotipa in tvegal sejanje morebitne medrasne fovšije, ker sva bila konec koncev le brezintimna prijatelja, saj je preveč dišala po objektivnosti in Odrešeniku.
(Bolj gol kot takrat, ko nimam ničesar na sebi, se vrnem v svojo kožo, v telo Žige Bianca, ki ga v tem stanju itak ne zaznavam. Pozornost pade kot za klopmi vseh dosedaj obiskanih izobraževalnih inštitucij.)
Pripoveduh čeblja v ozadju. Sprehodim se. Glas mi sledi v oblak in se prilagodi brez kančka zamere v tonu. Kljub radovednosti za afriško izkušnjo obiščem – na oblaku in vzvišen – zbor vseh, ki jih je kdaj oplazilo moje trenutno življenje.
Ustavim se pred babico. Ko se po dolgih letih spet vidiva, mi glas priporoči, naj prisluhnem njenem sporočilu. Z babico pa se samo smejiva drug drugemu. Ko s toplimi dlanmi objame moj obraz, zajokam: Saj ni bila fašist. Naša babi sploh ni bila fašist! Spohala je najboljše dunajce. Edina je znala zares vprašat: “Kako si?”
Odhajajoč gledam poznane obraze. Od nikjer nobenega sporočila. Le tiho se nasmihamo drug drugemu, dokler ne odidem domov.
* * *
Popravljen minimanual, posredovan s prevzemom vloge afronovinarja:
Namesto ega naj podrejenega resnici vodi praznina, naj skozi fikcijo brezbrižno opozarja na lastne vzorce in vzorce mimoidočih subjektov, ki odražajo segmente realnega. V delu naj se naseli resnica.
(Abracadabra?)
Arbadaharba.
Resnica je ušla na plano. Dekleti sta jo komaj prenesli do keramične školjke. Kakšna empatija neki! Ne vzdržim njunih hrbtov, ki jih suvajo krči. Izmenično se – kot dve nesinhroni golobici, japonski tajnici – klanjata WC školjki. Moj bog, kdaj bosta fertyk!
Vse to vzburjenje je pospešilo peristaltiko. Okoliščine izvabijo pristne solze, ki me mazilijo, preden se mi lahko vpijejo v gosto nasršeno brado. Opazim rolo papirja in že me zakrije hlad jesenske noči.
Zatečen k Šmonu, ker je na dosegu in ima vedno kje kak izgubljen liter, ki se mi ne izogne kot (bivšem) lastniku. Skoraj me ne utegne opazit, ko švignem mimo po stanovanju za molekulami belega vina (Vinooo biancooo-o-o-o-o!), ki me s svojim uhajanjem; diskretni in grešni, vabijo za nos direkt skozi plutast zamašek. Nataknjen, ker sem presekal večerno šmonsturbacijo, po tehtnem razmisleku končno odzdravi.
Veselje in zmota glede “s seboj prinešenega” vina začuda nista dovolj, da bi se lahko v mirovanju, in kot se spodobi, napil. Nestrpen gledam okrogloličnega dobrovoljčka, ki z noro iskrico v očeh zvija smotko. Iskrico, ki se zaneti izključno ob pogledu na s svojimi žulji vzgojeno travo. Poskušam se osredotočit na konico nosu; da ima Šmon nos za odganjanje turistov, sem se zavedel, ko so naju čez Ljubljano lovili navijači italijanskega kluba (Vaffanculo! Pezzo di merda!). Bilo je kot bi se sosedje – nakokirani in navdušeni nad tujo prestolnico – prestrašili ogromnih nosnic, ki bi po njihovem že s samo prisotnostjo posesale celotno zalogo. Poskušam se torej osredotočit na konico tega nosu. Ne gre. Čelo? Tudi ne.
Miselni tok me odnese s seboj. Iz pritoka Senile leze mešani zbor bivših prijateljev in prijateljic, ko me brezupno svarijo: “Zaboga, ne govori tega!”
Bianco: “Šmon, nekaj ti moram povedat…”
Prsti lačnega grešnika, ki jih pretresa živčnost, so malce preživahni in mi otežkočajo brskanje po knjigi: “‘Ljuba teta Mali! Prosim te, bodi tako dobra in mi piši, kako si dobila Christel ali Paula. Ti boš to že morala vedeti, saj si poročena. Včeraj zvečer sva se namreč prepirali-’”
Šmon protestira: “Ti, tole je pa slabo-“
(Ne pustim se zmotit:) “Prepirali,… ‘namreč prepirali’-”
(Šmon:) “-celo zate.”
(Bianco:) “‘o tem in bi radi zvedeli resnico. Sicer vendar nimava nikogar, ki bi ga lahko vprašali. Kdaj torej pridete v Salzburg? Veš, ljuba teta Mali, sploh ne moreva razumeti, kako štorklja-’ Šmon,” zavekam: “pošast sem, divja zver!”
Temačno skrivnost pogoltnem tik preden mi ponovno uide s konice jezika na plano. Pred očmi sta se še pravočasno odvrtela hrbta prejšnjih gostiteljic; priklanjajočih se v ritmu želodčnih krčev.
Grenak požirek mi nakremži obraz. Na takšne stvari mora bit konservativec dobro pripravljen, ogret. Do njegovega razumevanja pridem kvečjem po ovinku.
Bianco: “Citiram: ‘Prvi teh “ljubezenskih pogojev” je naravnost specifičen; brž ko naletimo nanj, lahko najdemo tudi prisotnost drugih značilnosti tega tipa. Imenujemo ga lahko pogoj “oškodovanega tretjega”; njegova vsebina je v tem, da dotični za svoj objekt ljubezni nikoli ne izbere ženske, ki je še prosta, torej dekleta ali neporočene ženske, temveč le žensko, do katere lahko nek drug moški uveljavlja lastninske pravice kot njen soprog, zaročenec, prijatelj. Ta pogoj je v marsikaterih primerih tako neizprosen, da je lahko ista ženska, dokler nikomur ne pripada, sprva spregledana ali celo zavrnjena, medtem ko postane, kakor hitro vstopi v kakšnega izmed omenjenih odnosov z drugim moškim, predmet zaljubljenosti.
Drugi pogoj je nemara manj pogost, toda nič manj nenavaden. Ta tip izbire se lahko uveljavi šele v povezavi s prvim tipom, medtem ko je videti, da se prvi zelo pogosto pojavlja sam zase. Ta drugi pogoj je, da neomadeževana in neoporečna ženska nikoli nima mikavnosti, ki bi jo povzdignila v objekt ljubezni, ampak je mikavna zgolj ženska, ki je kakorkoli seksualno na slabem glasu in je v njeno zvestobo ter zanesljivost mogoče dvomiti. Ta značilnost utegne imeti niz pomenskih variant, od rahle sence na slovesu kake flirtu ne nenaklonjene poročene ženske do javno poligamnega življenja kake kokote ali umetnice v ljubezni, toda kdor sodi v ta naš tip, nikakor ne bo mogel pogrešati vsaj kakšne od značilnosti te vrste. Zadnji pogoj bi lahko nekoliko grobo imenovali “ljubezen do cipe”.’”
Ustrašim se Šmonovega izraza; zamišljen nasmešek, ki sem ga sicer nekajkrat že videl na njegovem obrazu, a samo v rahlem utripanju; nikoli ga ni vzel za svojega v tolikšni meri. Prebujanje poslednjega stebra Kluba tolažnikov prizadetih šovinistov, prvakov, ki so na koncu klonili pod težo argumentov takrat že pomirjenih, a nikdar odločnejših feministk. Šmon se drži kot mentor, ki ponosno drži brado v zrak med zagovorom svojega ljubljenca; bodočega doktorja seksualne komunikacije, in je hkrati pozoren na njemu še nepoznan razlog za zaničevanje žensk. (Bo učenec prekosil učitelja?) No, bogve kaj si pač misli.
(Bianco:) “Hec je v tem, da je za nekatere neka nujnost glede ljubosumja.”
Zatopljenec puha mamilaški dim, medtem ko zaljubljeno in podrobno pregleduje svojo smotko. Lahko ga samo molče gledam; dobrovoljčka, od katerega je izpuhtela še zadnja pičica pozornosti.
Zalotim se s pogledom na njegovi denarnici, ki jo je kdove kdaj odložil na mizo. Pograbim jo počasi, previdno vzamem fotografijo gospe Šmonove starejše in mu jo pomolim čez dim pod nos: “Predstavljaj si, da bi bila zdaj tukaj tvoja mama!”
Ko bi lahko Bianca s Šmonom razpeli v rdeče-zeleno portugalsko zastavo.
Šmonov padec s stola preseka sklepanje zaveze, da nikdar več ne dvignem pogleda od tal. Prav ničesar ne morem dokončat, pomislim pobirajoč prijatelja, ki je komaj slišen, prepozen in zadihan: “Ugovarjam, ugovarjam-”
Ko ga posedem, mu kot dama dami v stiski podprem njegovo mlahavo roko. To bi on sicer gotovo zanikal, češ, da je on tisti, ki podpira, zato se o tem odločim molčati.
Zelen je v faco, mu povem, jaz pa sem rdeč, mi pravi.
(Bianco:) “Vidiš, da mi je težko!”
Šmon še vedno razburjen: “Jebenti, Bianco. S tabo je sranje; pokažeš fotko in: ‘Predstavljaj si svojo mamo, da ji ga-’ pusti me, kreten!”
(Bianco:) “To so zame težke stvari, Šmon...”
Tom Waits: “Baby, you can’t hold back spring.” Kurt Lewin pa pravi, da je vedênje funkcija med osebo in njenim okoljem, kjer je B vedênje, P oseba in E okolje obravnavane osebe. B=f(P,E)
V sistem je vdrl škrat. Psihoanalitični program je nazival z nekim Šmonom. Spodnje poročilo vsebuje ključne izraze povzete iz prečiščene vsebine skripta interakcije. Prefiltracija je zahtevala maksimalno obremenitev procesorja, saj je bilo podajanje informacij nasičeno z emocionalnimi šumi; podano s škratovim pretiranim dramatiziranjem:
Odrasli otrokom ne pripisujejo seksualne dejavnosti. Ne prizadevajo si, da bi jo opazovali, hkrati pa zatrejo tiste njene izraze, ki bi bili vredni pozornosti. Starši torej mislijo, da otrok ne pozna greha, medtem ko ta veselo greši; nevednost ne obvaruje čistosti. Otrok naj bi bil dolgo pred puberteto zmožen ljubezenskega življenja in psihičnih manifestacij le-tega. Gre za nežnost, predanost, ljubosumje, ki se pogosto povežejo z mesenostjo (občutki vzburjenja). Z izjemo razmnoževalnih sposobnosti je otrok dolgo pred puberteto razvito ljubezensko bitje. Prikrivnje zaradi krepostništva in lastne slabe vesti staršev, in morebiti zaradi pomanjkanja njihovega zavedanja o zgornji sestavini otrokovega dojemanja, otroka prikrajša za zmožnost intelektualnega dojetja dejavnosti, na katere je sicer že psihično pripravljen in somatsko naravnan.
Škrat nadaljajuje s prekomerno erogeno poudarjenostjo analne cone v prirojeni seksualni konstituciji redoljubnežev; svojeglavih in varčnih, ki kasneje izgubi svoj pomen. Konstantnost omenjene triade lastnosti njihovega značaja je bržkone povezana z upadom analne erotike. V karakternih značilnostih analnih erotikov; torej v redoljubnosti, skoposti in težnji k trmavosti, je moč prepoznati prve in najkonstantnejše rezultate sublimacije analne erotike. Zadrževanje denarja s prevelikim strahom; denarni kompleks in zadrževanje blata pri tem, ko je otrok soočen s kahljico. Izvorni erotični interes za defekacijo v zrelejših letih usahne; namesto tega vznikne interes za denar kot nekaj novega, kot preusmeritev.
Šinfanje nevrotikov in oploditev skozi usta, rojstvo skozi zadnjik, spolno občevanje staršev kot nekaj sadističnega, penis kot značilnost obeh spolov: spoštovanje, ki ga zbuja penis pri otrocih obeh spolov, posledice odkritja, da ga eden od spolov nima, “zavidanje” penisa pri deklicah in predstava “ženske s penisem” pri dečkih, kot tudi njen pomen za določeno obliko homoseksualosti, kastracijski kompleks. Med otroki ni junaka, ki bi se izognil ukvarjanju s seksualnimi problemi! (Je problematiziranje spolnosti sploh lahko lepa reč?)
Nevrotiki po Jungovo obolevajo za enakimi kompleksi, ki odločilno vplivajo na oblikovanje simptomov, in s katerimi se borijo tudi zdravi, torej tisti, ki jih obvladujejo, jih imajo “pod kontrolo”.
Škrat več kot očitno prostituira svojo piškavo kognitivno vsebino za empatijo in z namenom preložitve lastne odgovornosti na vse kar je izven njega, in sicer vse od dni iz zibelke, juhej.
Raziskovalni nagon. „Od kod je prišel ta posamezni moteči otrok? Kjer otrok še ni preveč zastrašen, prej ali slej ubere naslednjo pot: odgovor zahteva od svojih staršev in varuhov, ki so zanj vir vsega znanja. Toda ta pot spodleti. Starši se bodisi izmaknejo, oštejejo otroka zaradi njegove radovednosti, ali pa ga odslovijo s tisto mitološko pomenljivo informacijo, ki se v nemških deželah glasi: ‘Štorklja prinese otroke; pobere jih iz vode.’”
Napačne otroške seksualne teorije:
1. deček na podlagi samoopazovanja sklene domnevo, da imajo tako moški kot ženske penis;
2. neodobravanje glede ročnega draženja uda lahko privede celo do “kastracijske grožnje”, sozvočje le-te in dečkovega odkritja vagine kot brazgotine po izvršitvi takšne kazni se skleneta v “kastracijski kompleks”;
3. pri majhni deklici ni težko opaziti zanimanja za ta del dečkovega telesa; čuti se zapostavljeno, poskuša urinirati stoje in če izrazi, da bi bila raje fant…;
4. kako pride dojenček v mater? Oče pravi, da je tudi njegov, torej mora imeti prste zraven. Raziskovanje pripelje na slepo ulico, saj se penetracija ne sklada z otrokovo teorijo o tem, da imata oba spola penis;
5. t.i. kloakalna teorija o rojstvu je rešitev vprašanja o nastanku otroka, ki se razvija v materi in je nato iz nje izločen, potem pač ne gre drugače kot skozi “zadnja vrata”;
6. otrok kot naključna priča spolnega odnosa med starši; sadistično pojmovanje spolnega občevanja staršev in “boj med spoloma”;
7. poroka, da lahko “moški urinira v lonec ženske”, “da drug drugemu pokažeta ritko”…
<Podatki so v obdelavi. Skripta bo objavljena na http://ocvirki.blogspot.com/, na voljo za naslajanje in kvaziraziskovalnim namenom v prid.>
Medtem na avtobusu. Vsi potniki so prepognjeni, počesani kot bi jih pokosila mitraljezka; vsi na svojih smartfonih. Voznik požvižgava upoštevajoč samo ritem, brez smisla za ton. Vseeno je v redu, ker je edini preživeli človek na troli.
* * *
(Istočasno doma pri Biancu, ki mu še vedno ni nič jasno.) V ušesa se mi navabi ljubko petje ženskega pevskega zbora s sosedovega dvorišča, da mi zalije možgane. Njihov sem, ko poletijo linearno po tako temni sobi, da jim ne vidim obrazov. Druga za drugo mi ljubeče polnijo nosnice s trpkim vonjem in me poljubljajo s svojimi nežnimi sramnimi ustnicami, da se podrgnejo obme s ščegetalčki, ko jih – šepetajoč direktno mi v uho – preglasi detoxificiran glas Leonarda Cohena, se zdi: “I told you many times before: become naïve, write poems, hallelujah, hallelujah, ha-lle-eeee-lu-jah-”
Zaužiti dogodki delujejo močneje od kofeina. Resigniranost me privede do televizije; gladiator Enzo z razfukanim očesom publiko blagoslavlja s studom. Kamera snema po dvorani, tako grdo je v ringu. Obrazi ljudi, ki so ravnokar družno pogoltnili nestvaren in žaltav grižljaj.
Okroglolična gospa si pridrži dlan s čevapčičastimi prstki pred očesom nakaže, da ji podrgetajo plavi kodri in da spremljevalcu poudari, kako je Enzovo oko v resnici razfukano. Bila je prepozna. Spremljevalec ni spremljal samo nje. Postal je Enzovo oko, ki je nabreknilo v velikosti nedorasle dojke, ki raste hkrati s črpanjem naše pozornosti in je slednja istočasno namen te rasti.
Vsi buljimo v desno in izbuljeno oteklino, prestrašeni, da ne bomo zamižali prepozno. Švab ga suvereno nabija, neglede na to, da se tisočim zdi tako surov in krut. Prava žival. Nemška zver; disciplinirana za izlivanje očes nasprotnikov, za ignoriranje ogorčenja in zmrdovanja občinstva.
Ampak Enzo se ne da! Nemca začne mleti nazaj, ko ga ta mlati naprej. Brez usmiljena sta. Vseeno navijamo za Enza. Za ušiv pas, pozlačen in preširok, da bi mogel zategnit hlače, si bo iztepel pol vida. Pa tako lep obraz je imel, ta Enzo; biser ujet sredi tragedije, ki bi lahko ostala najvišji vrh njegove življenjske zgodbe, prav res.
(Jürgen Brähmer vs Enzo Maccarinelli)
* * *
Tako se je pač moralo zgodit. Da bi lahko nadaljeval o hlastnem prebujenju in pomiritvi duha ob pogledu na odpenjanje gumbov nočne halje postarane mi matere, bi moral na sporno vsebino opozorit na samem začetku, a sem to (kot vedno) pozabil.
Za razumevanje se vam zahvaljujem.
Citati in podlaga seksualnih teorij: Spisi o seksualnosti Dr. Sigm. Freuda
