7 poskusov žanrske zgodbe

Osnovna zgodba

click to see the genre map

Sredi sanj pripovedovalcu spanec pretrga hišni zvonec.
Vstane, stopi v copate in se v pižami odmaje proti vratom. Glas na drugi strani domofona ga poziva, naj pride v pritličje bloka. Pripovedovalec obleče jakno, za seboj zaklene in se odpravi do dvigala. Stopi vanj. V pritličju ga čaka poštar. „Datum z besedo in podpis. Tu in tu.“ Pripovedovalec ni pričakoval paketa. Nekaj časa še stoji v veži in opazuje poštarja, kako se spravlja na kolo in odpelje. Pripovedovalec se z dvigalom vrne v stanovanje in odloži paket na mizo. Pristavi kavo.

Alpinistična pustolovščina

Da bi premagal dolžino med posteljo in vrati, kjer je vztrajno zvonilo, je bilo potrebno imeti pravo opremo. Če ne bi pri vstajanju izvedel pravega manevra, bi si poškodoval hrbet, tako pa se je oprl najprej na roke, pokukal izza odeje in dvignil noge, nato jih spustil na tla. Da bi se izognil stiku z mrzlimi tlemi in neprijazno hladnemu ozračju zgodaj zjutraj, kar bi v ekstremnih razmerah vodilo v začetek ozeblin in nenazadnje gangreno, si je nadel copate in se zavil v odejo.

Pot do vrat je sestojila iz vrste dobro premišljenih tehničnih potez, ki jih je tekom večletnega prakticiranja poznal na pamet. Prenos teže z noge na nogo in rahlo zibanje v bokih. Na desni je zagledal velik kavč, ki se je razprostiral čez dnevno sobo in skozi okno v steni sonce, ki je bilo že visoko na nebu. Prvi postanek je opravil ob domofonu, kjer je izvedel za nadaljnji potek poti. Ni se skladala s poprejšnjim načrtovanjem, a je vedel iz izkušnje, da se je razmeram treba prilagoditi. Ustavil se je ob obešalniku, kjer je odejo zamenjal za jakno, ker je poznal napoved vremenske slike. Prebijal se je skozi mraz do dvigala. Vsak začetek je težak, počakal je na dvigalo v pričakovanju napornega spusta. Premagati mora vsaj petdeset metrov višinske razlike. Da ne bi občutno zmanjšal števila rdečih krvničk v krvi, je to počel postopoma, v vsakem vmesnem nadstropju se je za trenutek ustavil. Ljudje so hodili ven in noter iz dvigala. Med spustom je opazoval v steni dvigala odseve, ki jih je v zrcalo slikala slaba luč dvigala. V ušesa mu je udarjala slovenska popevka. Ob vsakem postanku mu je hladen piš zavel okoli ušes. V pritličju je izstopil.

Vhodna vrata stolpnice so bila odprta. Močan veter je vlekel skozi. Z roko si je zakril oči pred svetlobo. V daljavi je zagledal poštarjevo uniformo. Tam je bil njegov cilj.

Poštar mu je prinesel paket. Podpisal je in se medtem odločil, da se ne bo vrnil po isti poti, temveč bo vzpon opravil po stopnicah. Takšnih naglih odločitev se je sicer izogibal, saj ni vedel kakšne so razmere na stopnišču: lahko da jih je čistilka ravnokar pomila in bodo tla drsela. Ne glede na vse se je odločil tvegati.

Na vznožju stopnic se je zavaroval z oprijemom ograje. Pod pazduho si je otrpal paket, ki mu je komaj opazno otežil vzpon. Preskakoval je po dve stopnici in komaj kdaj pogledal okoli sebe. Zdaj sta bila samo on in stopnišče.

Komplikacij pri vzponu ni bilo, njegova tehnična pripravljenost je bila brezhibna. Na vrhu stopnišča se mu je odprl razgled po hodniku do vrat stanovanja. Globoko je zavzdihnil in se nasmehnil. Premagal je še zadnjo dolžino in vstopil v stanovanje. V prostrani predsobi je odložil paket na tla in se odpravil v kuhinjo, da si pripravi zajtrk.

Pikareskni

Padel je iz postelje in z glavo zaril v copate. Skočil je pokonci, si nadel obuvala in zbegano pogledoval okrog. Zvonilo se je spet oglasilo, zato se je odpravil k domofonu. Po poti mu je popustila elastika v hlačah pižame. Ravno je hotel seči po slušalki, ko so se hlače nemarno spustile h gležnjem in komaj se je ujel na slušalki. Po domofonu mu poštar ni hotel izdati podrobnosti, kljub vztrajnemu poizvedovanju, češ da jih ne pozna.

Nadel si je plašč, z drugo roko si je držal hlače navzgor. Takoj ko je stopil skozi vrata, ga je ustavila soseda, ki mu je začela pripovedovati o sestanku stanovanjskega sveta: „Vstopili smo ob šestih popoldne skozi vrata in se posedli. Hišnik nam je pravil o poplavljeni kleti in podganah, ki da tam rovarijo in da ni junaka, ki bi se upal lotiti te nadloge. Potem smo obravnavali obnovo fasade, ki da nam bo za več mesecev s prahom prekrila obzorje in tako dalje.« V tistem je pridrvela ženska iz stanovanja 11, ki je trdila, da so si glodavci izborili pot v njeno stanovanje in se brutalno znesli nad shrambo ter napadli njenega petmesečnega dojenčka. Soseda in pripovedovalec sta tekla z njo in res sobili priča razdejanju. Sklenili so nastaviti pasti in strup za podgane.

Odpravila sta se naprej in prispela do dvigala. Soseda se je poslovila, pripovedovalec je vstopil. Notri je stala čudovita mladenka in se pogledovala v zrcalu na steni. Skozi zvočnik nad njima je igrala čudovita pesem o ljubezni. Pripovedovalec je koj opazil, da je deklina zala in jo je začel zvedavo pogledovati v zrcalu, ta pa ga ni opazila, temveč se je sama sebi šobila. Rekla je, da ima zmenek z zaročencem in mu na dolgo opisala okoliščine dvogovora pod zvezdami, z lutnjo v naročju in sladkih besed na ustih. Nakar prispeta v pritličje in gresta vsak svojo pot. Pripovedovalec ugleda poštarja in se nameni mu iti naproti, ko se mu na pot postavi pes, ki ga oblaja in njegov lastnik, ki začne govoriti, da je v nedeljo napovedana povečana stopnja radioaktivnega sevanja, ker vladna služba za manipulacijo s subjekti preizkuša nove oblike nadzora državljanov. Priporočil mu je obisk zaklonišča, pripovedovalec pa njemu psihiatra. Razšla sta se slabovoljna.

Poštar je podal paket in zahteval v zameno podpis. Pripovedovalec mu je ustregel in se že hotel posloviti, ko mu je poštar zabičal, naj bo previden z vsebino paketa, saj je na njem napisano: FRAGILE.

Pripovedovalec se je odpravil nazaj domov. Na poti ni srečal nikogar. V dvigalu mu je paket padel po tleh in sumljivo je zažvenketalo. Pred stanovanjem mu je komaj uspelo z eno roko držati hlače in paket, z drugo pa ključ. Skoraj bi izgubil vse troje. Srečno se je izteklo in stopil je v kuhinjo, da si skuha zajtrk. V tistem je pozvonilo pri vratih. Soseda mu je prinesla sveže spečen študelj.

Grozljivka

Vrglo ga je iz sna. Poštar. Ko je šel mimo okna v dnevni sobi, se mu je zazdelo, da ga opazujejo skozi okno. Postal je in se zazrl navzdol iz najvišjega nadstropja stolpnice. Zunaj je bilo mračno, a občutje tujih oči na njem ni izginilo. Približal se je oknu in motril okolico. Zmotilo ga je ponovno zvonjenje domofona.

Na drugi strani mu je zlovešč glas poročal o paketu, ki ga ni pričakoval. Sklenil je ugotoviti, kaj se dogaja.

Od trenutka, ko je zaprl vrata stanovanja do dvigala ga je spremljalo nelagodje. Luč na hodniku ni delovala, na drugem koncu je polkno neenakomerno udarjalo ob okenski okvir. Zaškripala so vrata, tla s bila spolzka in mokra. Skozi steno je zalajal pes. Pripovedovalec se je stresel. Po hodniku so odmevali koraki in skozi okno ga je nekdo opazoval. Približal se je oknu. Na drugi strani ni opazil ničesar.

Vstopil je v dvigalo. Pritisnil je na stare gumbe ob strani. Nič se ni zgodilo. Mimo ogledala je šla senca. Ponoven pritisk je spravil dotrajano dvigalo v tek in začel se je spuščati. V naslednjem nadstropju je nekdo poklical dvigalo, a ko se je ustavilo, ni bilo na drugi strani vrat nikogar. Pomolel je glavo skozenj in se zazrl po hodniku navzdol. Mrzla sapa je zavela. Dvigalo je nadaljevalo pot. Nato so nenadoma blisnile luči v dvigalu, streslo se je in se ustavilo. Obstal je v temi in zazdelo se mu je, da se v daljavi nekdo zlovešče smeje.

Uspelo mu je odpreti vrata dvigala in splezati ven. Ni vedel v katerem nadstropju je pristal. Odšel je po stopnicah z občutkom, da ga nekdo zasleduje.

Stolpnica je bila kot tiha kot opustela. Za seboj je zaslišal šepet in podrsavanje korakov. Ustavil se je, da bi bolje prisluhnil. Glas se je vedno bolj bližal, zato je pospešil korak. Prav tako njegov zasledovalec. Tik za petami mu je bil in ravno je začutil prijem za ramo, ko je prispel do vhodnih vrat, kjer ga je v veži čakal poštar. Bil je mrakoben in resen. Izročil mu je paket in brez pozdrava odšel.

Pripovedovalec je obstal v veži. V paketu se je nekaj premikalo in gomazelo. Skozi vrata je zavel mrzel piš. Poštar se je odpeljal, strela z jasnega je udarila blizu. V blisku je skozi okno zagledal bel iznakažen obraz, ki ga je nepremično gledal z luknjami namesto oči. S svetlobo je izginila prikazen.

Pripovedovalec se je stresel in stopil k dvigalu, ki mu ga ni uspelo priklicati. Na hodniku je ugasnila luč. V temi se je prebijal po stopnicah navzgor in okoli njega so odmevali oddaljeni glasovi, ki so se bližali. Zlovešč šepet mu je nekaj dopovedoval in prisluhnil je, da bi razločil govor. Brez uspeha.

Ob odklepanju vrat, je senca šinila mimo njega v stanovanje. V predsobi je odložil paket. Njegova notranjost se je nemirno premetavala. V kuhinji so se nadenj zgrnili glasovi. V oknu je seval bel obraz. Od groze je onemel.

Homoerotični

Zbudilo ga je zvonjenje domofona. Prepoznal je poštarjev zapeljivi glas prek slušalke. Popravil si je frizuro in preveril zadah. Z dvigalom se je spustil v pritličje.

Tam je stal poštar v uniformi, z zavihanimi rokami. Mišice so se napenjale pod pretesno majico. Pripovedovalcu je postalo toplo pri srcu in z lahkim korakom se je približal. Ko mu je poštar podal pisalo za podpis, so se njuni prsti rahlo dotaknili in spogledala sta se. Izročil mu je paket in pomenljivo zastokal. Nista vedela kaj točno hočeta drug od drugega, ko je paket padel po tleh in sta se simultano sklonila ponj. Roke so se mu kar same od sebe oklenile njegovega obraza, medtem ko je segel k paketu. Skoraj preplašen ga je pogledal. Iz sebe je komaj izustil kratek stok začudenja in ugodja. Pripovedovalec se je zmedel. Skupaj sta vstala in odročila roke vsak k sebi. Hotel ga je povabiti gor, a se je zdelo neizvedljivo, zato ga je samo vprašujoče gledal. Poštar mu je še vedno molel paket in mu negotovo zrl v oči. Napetost je naraščala. Ob ponovnem naključnem dotiku je obema postalo še topleje in vse naokoli je utihnilo. Zadrževala sta dih. Pripovedovalec se je zavedel, da bo nekdo moral storiti prvi korak, a se je ob misli na svojo najbolj skrito željo zgrozil. Obrnil se je na petah in brez pozdrava odkorakal k dvigalu. Poštar je še zrl za njim, nato je sedel na kolo in odpeljal.

Ko je prispel pripovedovalec v stanovanje, mu je srce še vedno bilo v trebuhu. Bil je nerazumljivo zadihan in nasmihal se je sam pri sebi. Četudi je bilo srečanje neuspešno, se mu je razrasla domišljijska podoba. Postavil je paket v kuhinji na mizo in se lotil kuhanja kave. Nato je sedel na stol, čakal, da zavre voda in bil brez vzroka srečen. V njem se je ponovno prebudila misel na poštarja, kako ga bo naslednjega dne spet srečal, presegel običajni potek dialoga in se mu predstavil, čeprav je sklepal, da poštar ve njegovo ime. Še vedno ga je razjedal dvom, ali gre za obojestransko privlačnost, ali pa mu jo je spet zagodla fantazija. Gejev ni srečeval vsak dan, lahko bi se zmotil in osramotil. Lahko je bilo opustiti misel na to, raje si je predstavljal, kako ga končno povabi na kavo. In stori prvi korak. Vzame spet njegov obraz v dlani in ga poljubi. Mu gre z roko za majico. Za hlače. Kako ga naslednjega dne kar sredi veže prisloni ob steno, oba s spuščenimi hlačami in nabiralniki, ki zvonko zadonijo ob sunku.

Morda naslednjega dne. Danes ga je podoba preveč prevzela, odšel je v kopalnico, kjer si ga je vrgel na roke. Voda za kavo je medtem skoraj izhlapela.

Snuff

Že dolgo ni več spal, ko je zazvonil domofon. Nekaj časa se ni pustil motiti in je razmišljujoče gledal v strop, z rokami pod glavo. Obul je copate in se v plašču odpravil v pritličje. Tam ga je čakal poštar, ki mu je dostavil paket.

V trenutku se je odločil. Poštar se je obrnil proti vratom, da bi odšel. Pripovedovalec je pograbil železno stojalo za dežnike, ki je stalo v veži. Močno je zamahnil po poštarjevi glavi. Poštar se je onesvestil. Hitro ga je odvlekel do dvigala. Na poti do stanovanja ni srečal nikogar, sicer bi se zagovarjal, da je gospodu postalo slabo, a da kot doktor medicine nadzoruje dogajanje in ga pelje v stanovanje po prvo pomoč.

Ko sta tja prispela, ga je držal pod pazduho in ga odpeljal v stransko sobo, ki je bila namenjena za kabinet. Pripovedovalec jo je že davno preuredil. V njej je stala operacijska miza, ki jo je bilo mogoče dvigniti za devetdeset stopinj. Poštarja je privezal nanjo in iz mize z medicinskim priborom vzel inekcijsko iglo, katere vsebino je vbrizgal žrtvi. Ugasnil je luč, zaprl vrata in se odpravil v kuhinjo, da si pripravi zajtrk. Poštar bo spal do večera.

Iz hladilnika je vzel sveža jetra in jih začel pražiti. Spomnil se je,da je v pritličju pozabil paket in s pogledom skozi okno ugotovil, da poštarjevo kolo še vedno sloni na drevesu pred stolpnico. Poskrbel je za oboje. Paket je prinesel gor, kolo pa spravil v klet. Medtem so je jetrca ohladila, a jih je kljub temu pojedel.

Poštar se je prebudil, presenečen nad nenavadnim položajem, v katerem se je znašel. Bil je privezan na posteljo. Hotel je zakričati, pa je ugotovil, da ga preveč boli grlo. Nadenj se je sklanjal pripovedovalec z zaščitno masko čez usta, z rokavicami in poškropljen po halji s krvjo. Postavljal je posteljo v pokončen položaj in mu razložil, da je opravil na njem operacijo grla, s katero mu je preprečil nadaljnjo uporabo glasilk. Slednje je poštar lahko opazil v posodici, ki mu jo je molel pod obraz in v očeh mu je bilo videti paničen strah. Na vseh stenah in stropu sobe so bila velika zrcala, v katerih se je poštar lahko ogledoval. Pripovedovalec mu je odrezal veke, da bi ne mogel zamižati. Poštar je jokal, saj drugače ni mogel izraziti svojega nestrinjanja s početjem.

Njegov trebuh je bil že razparan. Kožo so narazen držale velike klešče. Prsni koš je bil odprt. Opazil je, da mu srce vedno hitreje bije. Grabila ga je panika. Pripovedovalec je mirno razlagal potek operacije. S kleščami mu je odščipnil prst za prstom. Mu odstranil stegenski mišici in bicepse. Slekel mu je kožo z obraza. Nato mu je izrezal ledvici. Jetra. Moda. Prerezal prebavno cev. Odstranil slepič. Izvlekel črevo. Vso drobovino je sproti polagal na večjo mizo poleg. Z infuzijo krvi je skrbel, da poštar ne bi prehitro izkrvavel, poleg tega mu je vsako rano pozorno oskrbel in zašil. Od prejšnjih žrtev se je naučil, da brez notranjih organov lahko živijo največ dva dni. Ves ta čas jih je ohranjal pri zavesti, da so se lahko opazovali v ogledalih. Za zajtrk si je pražil jetra, za kosilo pa zrezke. Ko so življenjske funkcije začele popuščati, je poštarju izrezal srce. Tokrat mu je uspelo, da je še bilo, kar se mu je zdelo velik dosežek. Bil je ponosen.

Detektivka

Zazvonil je zvonec in prebudil pripovedovalca. Bežen pogled na uro mu je povedal, da ne more biti nihče drug kot poštar, saj ni nikogar pričakoval. Ob postelji ni bilo copat, ki jih je tam pustil prejšnji večer. Izdelal si je nekaj možnih scenarij, kje jih je pustil, a ga je pri iskanju zmotilo ponovno zvonjenje. Vajeno je zakorakal proti vratom, izprašal poštarja o vzroku zvonjenja, mu naročil naj počaka trenutek in si nadel plašč.

Na hodniku je opazil, da so tla sveže pomita in da je okno na drugi strani hodnika odprto. Čistilka torej ni daleč.

V dvigalu se je zapletel v pomenek s sosedom iz spodnjega nadstropja. Medtem je poslušal glasbo iz zvočnika in sklepal o možni radijski postaji, ki jo predvaja. Ni se motil. Opazil je, da je ogledalo v kotu počeno in sklenil o tem obvestiti hišnika. Sosed je izstopil. Pripovedovalec se je poskusil kratkočasiti z ugotavljanjem pošiljatelja paketa, še preden bi mu ga poštar izročil.

Izločil je več različnih možnosti, primerjal med seboj intuicijo in poštarjeve odgovore. Sklepal je na dogovor z načelnikom policijske postaje, da mu pošlje prepis primera, ki ga je raziskoval.

Pomislil je na možne lokacije copat, ki jih zjutraj ni našel na običajnem kraju. Kakorkoli je razmišljal, ni se spomnil, kje jih je pustil. Zamišljen je stopil v vežo stolpnice. Poštar mu je izročil paket, ki ni prišel od načelnika, kar je pripovedovalca začudilo.

Mit

Žena ga je v postelji sunila s komolcem: „Nekdo zvoni.“ Nejevoljno se je prebudil. Ko se je dvignil, da bi si nadel copate, se je ozrl čez ramo in jo zaničevalno pogledal. Lahko bi vstala ona. Lahko bi ga ne suvala pod kovtrom. Mora si izboriti ločeno spalnico.

Otroci so bili izseljeni. Kljub temu se mu je poznalo, da je petnajst let mlajši od nje. Zdaj sta stara oba. Bila je utrujena, on pa zdolgočasen.

Odvlekel se je v pritličje, poštar mu je izročil paket. Odzdravil mu je ob slovesu. Paket mu je pošiljala teta iz sosednjega mesta.

V stanovanju je dišalo po kavi. Odložil je paket na mizo in stopil po džezvo, da bi si natočil. „Oprosti, skuhala sem samo zase,“ mu je šla nadležno skozi ušesa.

Medtem ko se je ubadal s kuhanjem kave, je žena pobrala paket in ga začela odpirati. Naredil se je, da nič ne vidi, čeprav je ona znala prebrati, da je naslovljen nanj. Segla je z rokami v škatlo in izvlekla album s fotografijami, dokumente in ob njih – pismo. Preletela je dokumente in pismo, glasno kriknila, se polila s kavo, opekla in omedlela.

Pripovedovalec je skočil k njej. Spravil jo je k sebi. Ko je odprla oči, je kriknila od groze in ga pogledala z gnusom. Vstala je, se opotekla v spalnico in ključavnica je škrtnila.

V pismu je pisalo, da je posvojen. Dokumenti so bili temu dokaz. Krušna teta je pisala, da mu njegova 'starša' o tem nista razlagala, ker sta vedno mislila o njem kot o pravem sinu. Toda, „ali se spomniš prometne nesreče, ki si jo povzročil iz malomarnosti petnajst let nazaj?“ mu je pisala teta: „Takrat smo se vsi zavzeli za tvojo oprostitev. V nesreči je umrl starejši moški. Ker je imel v krvi alkohol, smo lahko dokazovali, da je šlo za njegovo napako. Napačno sem ravnala, ker sem se takrat povsem osredotočila nate, nisem pa pustila spominu, da me opozori na nekaj pomembnejšega. Na njegovo ime. Zadnjič so mi ga sanje spet prinesle v zavest in ob premišljevanju se mi je utrnilo, da sem pogledala posvojitvene papirje. Potem sem zadevo preverila pri socialni službi. Z žalostjo, obžalovanjem in samoobtoževanjem ti sporočam, da je bil moški ubit v nesreči, ki si jo povzročil, tvoj oče. In ženska, s katero si se poročil, je tvoja mati.“

Zaslišal je oddaljujoč krik iz spalnice. Skočil je k zaklenjenim vratom, razbil ključavnico in vstopil v prazno sobo. Okno v najvišjem nadstropju stolpnice je bilo na stežaj odprto. Skozenj je zapihal veter. Spodaj je ležala pripovedovalčeva žena, ki je iz obupa naredila samomor.