S fiktivnim govorom merimo na pisanja, ki si za mejo jemljejo nebo: v zapletu, prostor-času ali likih. Predvidevamo, da se je vsakršen dogodek, ki si ga lahko zamislimo, že dogodil nekje nekoč v človeški zgodovini. To nam daje izključno pravico, da verjamemo v popolno resničnost vseh namišljenih stvari, in da resnične zadeve obravnavamo kot izmišljotine.
Metoda t.i. fiktivnega branja je povsem preprosta. Gre za prenos branja romanov, novel, poezije (ali gledanja filma) ipd. na vsakršne tiskane medije, znanstvene publikacije, spletne strani (ali TV dnevnik) ipd.
Ob tem se opazuje: retorični sestav povedanega ali zapisanega. Zgodba je vedno zgodba, četudi gre za obsežno poročilo o raziskovalnem delu izoliranja 34SCK-5-gena čebule. Slednje je dogodek, protagonist je pisec, ki vrši dejanje (govorjenja). Prostor-čas dogajanja je jedro celice čebule, natančneje evkromatin. Antagonist je, v konkretnem primeru, obenem tudi protagonist, le da v svojem antagonizmu deluje kot raziskovalec, ne govorec. Ob tem se predvideva, da njegova natančnost, sreča, naključje, znanje (ki so vedno lastnost lika) vplivajo na potek dogodka za nazaj, pisec vpliva v sedanjosti. Treba ju je jemati kot različna lika, če naj vsak lik definira njegovo lastno delovanje.
Zgornji primer je mogoče prenesti na vsakršen izmislek. Odvisno je zgolj od spretnosti avtorja, kako bo zadevo izpeljal.
* Ne jemljemo si izključne pravice nad terminologijo in stvarem zgolj dajemo imena, kot jih vidimo, da so. Ob tem sledimo včasih splošni uporabi, redkeje teoretskim predpostavkam, najpogosteje pa zdravi pameti. Ne dlakocepimo, obenem pa se na dlakocepce sklicujemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar